Nekoč je bila sama tema
in nič še ni bilo,
kar bi živelo.
Nato je bila BESEDA kot želja,
in ta beseda je oživela,
se težko pričakovanega dne rodila
in se med nami naselila.
Bila je pred nami,
ko je še nismo poznali
in še nismo vedeli,
kako nestrpno jo bomo pričakovali.
Brez nje bi bili toliko kot živali,
trop brez vodnika,
ptice brez gnezda,
ljudje brez imena,
tema brez svetlobe,
hiša brez strehe,
kruh brez soli,
volja brez moči,
življenje brez dvojine.

Tvoj objem v slovo še pomnim,
tvoj nasmeh je v žalosti utonil,
nisva več skupaj.
In praviš mi,
da je kljub temu
še vedno vredno živeti,
a tebe ne imeti,
vse, kar bilo je, pozabiti
in znova trdo garati,
za nov blišč in pohojeno samozavest,
da me znova kdo opazi
in da to ne boš več ti…
Veš, to boli.

Te z drugimi včasih gledam očmi,
in nežno kot puha dih čustvo se v meni rodi,
me gane pogled tvoj, oddaljeni zven bolečine,
ko v njem luč mladega fanta izgine.

Vidim tvoje skrbi, pa čeprav ti zatajil jih bi,
globoko v duši strah, za njim bolečino zakrito,
pretežko takrat - a če vzel v močne bi jo roke zdaj,
zgubila krutosti bi svoje težo - pa ti kot mali si otrok

in namesto tebe poljubljam rane boleče režo.

Odšla si.
A nikdar ne boš me zapustila.
Kam?
Nazaj domov, v nebesa si stopila.
Zakaj?
Da od tam še bolj me boš pazila.
Kako?
Z ljubeznijo me boš vodila.
Kdaj?
Vedno z mano boš hodila.
Do kdaj?
Do takrat, ko v nebeški svetlobi
mi svojo roko boš ponudila.

skozi
prosojnost kože
prodirajo misli
oprane
v jutranji rosi
počasi drsijo

oprijemajo se
nevidnosti
drobnih tipalk
tavajo
iščejo pot
zaidejo
le v neznano

... Srca je daleč

V jutranji zarji se sprehajam ob žitni njivi
in mislim o kruhu. Iščem v žitu obraz svoje duše.
Tedaj vzvalovi pšenično polje in se v ritmu zemlje
prelije v glasbo šelestenja in nežen žitni spev.
Naj me drhtenje zrnja pred žetvijo umiri!
Moja srčna stran je prislonjena h klasju
in zemlja me gleda s svojimi očmi,
s svojim toplim občutkom žetve in miru.

Eno samo zrno pšenice lahko reši svet pred lakoto,
eno samo zrno pšenice zraste v klas,
en sam klas nosi v sebi seme žitnega polja,
ki mi je začelo rasti v srcu in jaz sem začela
graditi porušeni svet v zavetju pšenice.
V naročju zlate pšenične idile se je med zrni
razlezla dobrota in vabljiv vonj po kruhu.
Čas je dozorel za žetev, mlačev in retanje zrnja.

Novi izzivi,
in nove avanture,
brez prostora,
in brez ure.

Le zvezek, svinčnik
in kanček domišljije,
da se pride do poezije.

Lahko je ljubezen ta,
ki jo opisuješ,
lahko za življenje se bojuješ,
lahko se jočeš,
ali pa smejiš,
svojim občutkom se prepustiš.

*
Ljubim te. Ljubiš me.

*
Se nežna bolečina
zareže mi v srce,
ko gledam sonce,
ki v vodi se blešči

in sredi nje
labod osamljen ždi.

Sapice jeseni tople
božajo za valom val,
vse spokojno giblje se,
le on na mestu je obstal.

V škrlatni plašč odet v čarobnem snu puščavski dan umira,
pragovi sonca spet se mirno spuščajo v brezčas večera.

Razbeljenih sipin izdih nad mestom ždi in briše sence,
poljublja minaret nebo, počasi se oko zapira.

Ko tisoč in še ena zvezda zažari v svetlobi dneva,
v skrivnostni vrt ujet, čarobni glas zapoje kakor lira.

Na nebu tkejo zlate niti zvezdnato preprogo mraka,
utrinkov prah, spočet v viharnih dneh, oznanja čas nemira.

Želim mir vsem ljudem sveta,
naj se vojna že konča,
naj duše se umirijo,
dobroto v srce spustijo.

Želim zdravja za vse ljudi,
naj nobeden ne trpi,
naj vsak se giblje in raduje,
dokler še vse deluje.

Želim si nasmehov in radosti,
ki dobroto v nas rodijo,
da vsi radi živijo.

Srnica še mala si na jasi zavetja išče,
prepusti za hip se soncu in počitek najde
tam, kjer je najlepša paša;
čaka, da se mati vrne.
Skrbne srnice so, urne, zale,
mile so in ljubke, male,
za mladičke svoje jih skrbi
še bolj kot ljudi za svoje otročičke,
saj nevarnost zmeraj nanje preži
in so vedno na begu.
Imajo pač že prirojen in izostren materinski čut,
za življenje svoje male vzorno pripravljajo
in jih kaj kmalu naučijo, kako naj sami zase poskrbijo.

Zdi se mi,
da vsi vedo,
kaj v meni
se dogaja.
Zelo pogosto
rdečica me
izdaja.
Sem pa sklenila,
da ne bom več
dopustila,
da katero koli čustvo bi
lahko me uklenilo.

Po tihem jočem in trpim,
ljubezni tvoje ne dobim,
le vprašanja,
ki vsak dan se rodijo,
odgovora pa ne dobijo.

Česa se bojiš?
Zakaj ljubezni se ne prepustiš?
saj lahko bilo nama bi lepo,
če ne bi dvomila v to.

Ljubim te,
čeprav bežiš,
ljubezni prave se bojiš,
ljubim te,
in si želim,
da s tabo vedno se budim.

Mehko…
sipine peščene
v nebo
se dvigajo
žametni…
moji boki so
ti roka
prek njih drsi
rahlo…
kot sapa
vetra mladega
.
poljubljaš
z nežnostjo
trebušček mehki
popka luknjico
in niže

Vprašala sem te, kako si kaj,
isto si me vprašal ti nazaj.
Najina snidenja so vedno taka.
Dobro poznane, vnaprej predvidljive besedne zveze.
Izvirnost tiči samo v intonaciji.
Ne utrujam te z globokimi temami,
kadar nisi še dovolj ogret.
Najprej imava kratke podaje,
samo toliko, da zapolniva tišino.
Nič kaj pretresljivega ne izveva drug od drugega,
ne odgrneva površja, da bi videla, kaj nama prikriva.

Danijela Premzl

Med nebom in zemljo
je moja sreča.
Britkost meča
zarezala je v skorjo
mojega življenja,
izgubljena mladosti je sreča.

Moja moč in oster meč
oprijema se sreče
za njen kratki rep.
Borim s srečo se,
gledam jo od daleč
in mislim,
da to sreča je.

Moč ljubezni ohranja
mojo srečo pri življenju,
čeprav mi skopo vrača
ali včasih nič.
Domišljam si,
da mi ljubezen podari,
kar zahtevam, mi deli.

Dež pada,
izpira vse poti,
prah poletja
spira vse sledi.
Korak odplavi
dež v pozabo.

Dež šumi
kapljice bleščijo se
v odsevu luči.
Polzijo po listu
trudnem, odetem
v barve tisočere.

Veter piš leden
skozi listje dahne,
se list vrtinči
počasi drsi k materi zemlji,
srce je mirno,
uho prisluhne uspavanki šumeči.

Na oknu bleda senca,
obraz.
Zunaj leta drobna ptica,
mraz.

Roka se dotika okna,
bolečina
prijem pa drži in ne spusti,
nema tišina.

Ropot zmoti idilo,
ptica odleti
roka se prime za srce
boli
boli.

Moja nona je bila čudodelka.
Bila je oblikovalka kruhkov.
Imela je rahle čute.
S spretnimi prsti je mesila,
gnetla, valjala in oblikovalo testo.
Vsaka oblika kruhka, ki ga je nona
ustvarila, je imela svoj poseben
pomen, namen in navdih.

Moja nona je spekla za Veliko noč
najlepšo zlatorumeno pleteno štručko
na svetu. Otroci smo jo imenovali:'menih'.
V štručki je gorel njen plamen ljubezni
do zemlje, pšeničnega polja in do mene.

.
. .
. . .

s krili
mehkimi
si dotaknil
se mojega srca

. . . . . . . . . . . .

zaprl nežno mi oči

. . . . . . . . . . . .

in v objemu me
peljal skozi
skrivnosti
noči

. . .
. .
.


. . . . . . . . . . .
. . . . . . . . . . .
ti moj angel si
. . . . . . . . . . .
. . . . . . . . . . .

Kruha nikoli ne mesite ravnodušno,
kruh mesite z ljubeznijo,
dodajte mu svojo radost
in nasmejani obraz svoje duše.

Zadržite dih, ko kruh vzhaja!

Ko spečete zlatorumeni hlebec kruha,
poglejte ga s hvaležnostjo in videli boste,
koliko sonca je v njem.
Največ veselja vam prinašajo
vaše znojne kaplje, ki so primešane kruhu.

Nesmrtni jezdec Apokalipse
na črnosrčnem atu,
čez horizonte izohipse,
leti v strašnem jatu…

Plašč usode plameneči
boke trupa mu ovija,
kanček upanja odvreči,
da duše nam ubija…

Napaja ga tema oblakov,
hrani ga peščice zloba,
mrhovina njihovih korakov,
od zibelke do groba…

Vrtnica.
Svila v laseh.
Odeta v tančico te vabim na ples.
Sem kakor Uršika zala,
plesalce izbiram
in na tihem njihov namen ocenjujem.

Sem fina in brhka,
a nedostopno nejasna in resna,
zasanjana rosna kaplja v pozni pomladi.
Odeta v sanje te iščem s pogledi,
lovim tvoje besede,
na trnih sem že,
ker te še vedno pome ni.
In gledam na uro,
sprehajam se jezno,
štejem minute,
kdaj bo devet,
da končno prideš pome.