V jutranji zarji se sprehajam ob žitni njivi
in mislim o kruhu. Iščem v žitu obraz svoje duše.
Tedaj vzvalovi pšenično polje in se v ritmu zemlje
prelije v glasbo šelestenja in nežen žitni spev.
Naj me drhtenje zrnja pred žetvijo umiri!
Moja srčna stran je prislonjena h klasju
in zemlja me gleda s svojimi očmi,
s svojim toplim občutkom žetve in miru.
Eno samo zrno pšenice lahko reši svet pred lakoto,
eno samo zrno pšenice zraste v klas,
en sam klas nosi v sebi seme žitnega polja,
ki mi je začelo rasti v srcu in jaz sem začela
graditi porušeni svet v zavetju pšenice.
V naročju zlate pšenične idile se je med zrni
razlezla dobrota in vabljiv vonj po kruhu.
Čas je dozorel za žetev, mlačev in retanje zrnja.
Pred menoj je zažarelo veliko žitno polje.
V sebi sem čutila praznik žetve in kruha,
čutila sem vonj pšenice in poljskega cvetja,
čutila sem žuborenje kruha nad mirno dolino
in obsijani svet s potešitvijo lakote.
Vsaka družina naj speče svoj hlebček.
Žuljave roke, ki znajo pridelati kruh,
so blaginja naroda in celega sveta.
Z rezino kruha povejmo vsaki sestri
in vsakemu bratu: »Rad te imam!«
V jutranji zarji se sprehajam ob žitni njivi 
