Moja nona je bila čudodelka.
Bila je oblikovalka kruhkov.
Imela je rahle čute.
S spretnimi prsti je mesila,
gnetla, valjala in oblikovalo testo.
Vsaka oblika kruhka, ki ga je nona
ustvarila, je imela svoj poseben
pomen, namen in navdih.

Moja nona je spekla za Veliko noč
najlepšo zlatorumeno pleteno štručko
na svetu. Otroci smo jo imenovali:'menih'.
V štručki je gorel njen plamen ljubezni
do zemlje, pšeničnega polja in do mene.

Nono sem čutila, kako je v tišini duše
ponavljala molitve in prošnje za ljubi kruhek.
Bila je utrjena tudi v lakoti in skromnosti.
Beli kruh je pekla le ob Božiču
in ob drugih velikih praznikih.
V drugih dneh je pekla kruh iz moke,
v kateri so bile primešane otrobi
in tudi koruzno pogačo 'patelenco' je pekla.

Vselej ko je nona pekla družini kruh,
je imela umirjene roke in je s kruhom
ravnala s srčno predanostjo.
Peko je opravljala z gorečnostjo,
bila je vsa žareča in topla v obraz,
podobna žerjavici iz krušne peči.

V moji noni sem čutila vsak letni čas posebej.
Bila je tako lepa, ko sem videla žitne snope v njej.
Kako prisrčna je bila ob žetvah, ko je valovala
s svojim širokim krilom po žitni njivi.
None se spominjam po njeni ljubezni dajanja
in svoji ljubezni prejemanja toplih kruhkov.
Bila je najlepša, ko je imela oči uprte
v zemljo in v dišeči kruhek na mizi.

Potreba po kruhu ni le potreba po hrani,
kruh je zanos. Je iztegnjena dlan matere zemlje
čez brdca v dolino, ki na stežaj odpira
svoje srce življenju. Taka je bila tudi moja nona.
Ni lepšega daru na tem svetu, kot je dobra nona,
ki zna potešiti lakoto s kruhom, žejo pa
s skodelico mleka in ljubeznivim nasmehom.