V življenju naj bi PREGOVORI držali,
iz njih se nato MODROSTI rojevajo
in padajo na rodovitna tla,
ki so prepojena z domišljijo in s spomini.
Gotovo bo nekaj vzklilo, ko bo tisti dež navdiha mimo,
nekaj neminljivega bo nastalo, kar se bo zapisalo
in bo poznejšim rodovom ostalo.
Radi se izražamo slikovito in prepričljivo,
da vzbudimo pozornost in postanemo zanimivi.
Morda smo res edini, ki smo se na tak način besed lotili.
Enostavno smo se jim prepustili, da so nas nagovorile, se nas dotaknile in nas presunile.
Za seboj sledove so pustile neizbrisne, plemenite in omembe vredne.
Vsak izmed nas ima gotovo tudi svoj življenjski moto,
to je vodilo, ki se ga držimo in po njem živimo.
To je tisti življenjski izrek, ki smo ga dobili,
ko smo neposredno iz življenja se učili.
Je kot utrinek skozi misli šinilo in nas navdalo z jasnostjo:
tako je nastalo OPOZORILO in še eno ŽIVLJENJSKO PRAVILO
ter nas še za eno resnico obogatilo.
Naš moto nas kot ponavadi navdaja s ponosom.
In že tekmujemo, kdo se zna bolje igrati z besedami,
kdo se z njimi rokuje, jih kuje in preoblikuje.
Koga imajo besede tako rade, da se kar lepijo nanj,
ker jih kot magnet privlači in so vanj zaljubljene,
neukročene trmoglavke, in ga izzivajo, se skrivajo
in skrivoma nasmihajo, potem pa iz zasede planejo,
ubogo žrtev okupirajo in iz vseh strani obkolijo,
vse naenkrat, s skupnimi močmi.
Nato se razpršijo in že jih več ni.
Tako je, če še ne znaš ravnati z besedami.
Potem je to tvoj (prvi) poraz, a tudi dokaz,
da bodo sčasoma prekalile tudi tebe
in se ti (nekoč) prepustile, da jih boš lažje zaznal,
po občutku izbral in zapisane naprej poslal.
Da, besede so naše prijateljice in komaj čakajo, da bodo izgovorjene.
Nekatere, bolj pomembne, katerih ne gre prezreti in pozabiti,
si raje sproti zapišemo, še preden nam misli uidejo, da v pozabo ne utonejo.
Besede so različno poudarjene in bistveno je, kako to izrazimo.
Besed se že od malega učimo, a nikar se ne slepimo,
da jih bomo kdaj zares povsem obvladali.
Nekatere besede nam prijajo in jih neprestano izgovarjamo:
tiste, ki nam pravijo prijaznosti in poklone,
tiste, ki so duhovite in nas kaj še naučijo,
tiste, ki so zanimive in jih vsak dan rabimo,
tiste, ki je nujno, da jih od časa do časa povemo.
Te besede so zapisane v nas in samo malo pobrskajmo,
odkrijmo nekaj zares lepih besed in iz njih nekaj neminljivo lepega ustvarimo.
Polepšajmo si z njimi dan, saj kaj več za majhno srečo skoraj ne potrebujemo.
V življenju naj bi PREGOVORI držali,
