Med nebom in zemljo
je moja sreča.
Britkost meča
zarezala je v skorjo
mojega življenja,
izgubljena mladosti je sreča.

Moja moč in oster meč
oprijema se sreče
za njen kratki rep.
Borim s srečo se,
gledam jo od daleč
in mislim,
da to sreča je.

Moč ljubezni ohranja
mojo srečo pri življenju,
čeprav mi skopo vrača
ali včasih nič.
Domišljam si,
da mi ljubezen podari,
kar zahtevam, mi deli.

Nič ne pride samo,
moram hoteti,
ne samo želeti.
Razumevanja zahtevam
od življenja,
vsaj malo
velikih želja nimam.

Skromnost je moja vrlina
izsušeno oko
je moja praznina.
V večnost zazrta
med nebom in zemljo izgubljena
je moja ljubezen,
iluzija, tista resnična?

Nekje med nebom in zemljo,
tam izgubila se moja je sreča.
Hlad samote objel je srce,
sladka bolečina bije
s srci moje vroče krvi,
ker neizmerno jih ljubim
vse moje, kakršnekoli dni.

Umirjeno je moje toplo srce,
živi v ljubezni,
ko srečo izgubljeno
nekje med nebom in zemljo
jasno gleda
in se ji grenko smeji.