Dež pada,
izpira vse poti,
prah poletja
spira vse sledi.
Korak odplavi
dež v pozabo.

Dež šumi
kapljice bleščijo se
v odsevu luči.
Polzijo po listu
trudnem, odetem
v barve tisočere.

Veter piš leden
skozi listje dahne,
se list vrtinči
počasi drsi k materi zemlji,
srce je mirno,
uho prisluhne uspavanki šumeči.

Tišina narave se sliši
pripravlja na počitek
se vdano, neizogibno.
Odsev luči v temi
prebija se skozi
meglo jesensko.

Tiha je ulica v dežju
samoto dež oplaja
kapljice, kot drobne solze
drsijo z neba
na zemlje topla
in ljubeča nederja.

Zemlja sapo vlažno puhti
narava počiva
dež izpira strast poletja
srce zaspi
uspavanko mu poje
dež blagodejno šumeči.