Še enkrat zate
z dna, iz globine,
nikdar v spomine,
sekundna iskrica
kratko zažari,
ne ugasne,
ne mine.

Za druge čase
ohrani,
za druge ljudi
prihrani,
zdaj,
le igraj.

Uporabi vse zvijače
le zase živiš,
pozabi na krivdo,
slabo vest,
vse za hlače
ni važno kaj je v njih.

Postala si mit
in tvoja anoreksična rit,
tvoj reklamni pano,
ki ga je razvrednotil celulit.

Peroksidne svederce,
zravnal in zamastil,
bleščeč nasmeh
v spako degradiral,
napeto kožo
v pergament prežvečil,
prsim s težnostjo zaudal,
malo žemljasto sramotico
v sramotne palačinke spremenil,
nos v kljuko slalomsko
navihano, kot imbecil ukrivil,
noge zvil in upočasnil,
žile izpostavil, zavozlal,
zatemnil oči, jim barvo spral,
zaklani glas ubil,
petje aritmiral, razglasil,

Osrečujoče nasičena ros je ležala v travi
in gledala odlet galebov nad morje.
Imela je dušo pripeto na ladijsko vrv,
na srcu sidro, ki jo je prikovalo k obrežju.

Bila je sestavljena iz nedotakljive luči,
ki ji je poganjala jadra na mestu spomina.
Ni vedela ali ima kožo iz draguljev
ali iz svile, ali je list, ki se tišči k rastlini.

Zdelo se ji je, da se spreminja v čolniček,
ki ga bo vetrič odpihnil na morje.
Pod seboj je občutila drhtenje sokov
v bilkah in nežne želje cvetov.

Naveličana sama bloditi skozi življenje,
se odločam: našla te bom!

Navkljub vsemu...

Ja, v meni je en tak strah. Spremenljive velikosti,
ogromen kot Vesolje
in kot prahec majčken drugič.
In od časa do časa čisto in povsem zbledi...
Izgine...

Človek NE preboli, bolečina se samo potuhne in v objemu kakšnih osamljenih,
deževnih dni kakor vulkan izbruhne.
In teče kakor lava skozi srce in privre na dan skozi oči,
se zalesketa in po licih spolzi in tiho ,tiho kane na tla in izgine.
In človek ima le še polovico srca in SPOMINE.

Mislinja

Življenje je samo izkušnja prsti,
ki preizkuša modrosti svetlobe na sebi.
Če je zavest večna substanca.
Razvoj višjih duševnih sil.
Vzneseno zlatostruno zvenenje obetov.
Kakšen je glas tvoje višje narave.
Kako je z opustitvami, ki so spravile
v stisko svet. Je to izum bogov,
ki so duhovno sestavljeni?

Um raziskuje poti,
a vsaka pot ima le svoj konec,
brez spoznanja resnice.
Vstopaš na tisto pot,
kjer se svetlika
in kamor se zaganjajo drugi.

Čas ne pozna usmiljenja.
Zida in kleše zidove pred teboj,
dela oblačke iz tvojih misli,
kuje noči, razkazuje in skriva zvezde,
sonce te vabi naprej,
a v njegovo luč nikoli ne prodreš.

Izgubljena med ljudmi,
ki jim mar zame ni.
Izgublena v čustvu ki boli,
izgubljena v množici poti.

Izgubljena, sama čakam dan,
ko sonce posijalo bo svetlo.
Ko nihče ne bo več sam,
in bo luč razsvetlila temo.

Izgubljena sem v sebi,
in iščem novo dlan,
Dlan, da me odvede stran,..
kako si želim biti ob tebi.

V prahu na polici omare sevajo spomini.
V tišini dihajo živi in jim bije srce.
Rada imam te davne geometrije,
ta molčeča srečanja, prelistavanje
albumov, ki me preselijo v pretekli čas.

Podobe so kot seme, ki ga izriva dež.
So prebujene bilke, ki hočejo
cveteti večne na svojem naslovu.
Zaspane muze lepote, spodbujevalke
davnih navzočnosti, mi hočejo delati družbo.

Današnji dan je poseben dan. Na skoraj točno določen dan si se rodil ti, dragi moj mož! Ob tem dnevu naj ti bo še posebej lepo, brez skrbi, brez slabe volje, brez misli na fasade, ograje in na razne farbe. Ustavi se za trenutek pomisli koliko let sta stari tvoji frklji in tvoja žena...

Vidiš, smo še maldina! Čas hiti in vse se spreminja. Energijo jemlje nam in daje. Temelje gradi in se maje. Išči srečo v sebi-družini, ta nikoli te ne bo izdala. Krepko zdravja, sreče naj začini, a življenju pogosto reči hvala!!

Magdalena, Alekseja in Paulina

Izgubljam se v megli
sivega vsakdana
z ubitim srcem, z motnimi očmi.
Nekje globoko v srcu pa še tli
mi rahla senca upanja,
da sreča mi bo dana
morda, nekoč, v prihodnosti,
morda v življenju onstran
sedanjega življenja,
morda še v tem me sreča doleti?

Vznemirljivo sladke misli o tebi
vsak dan sproti rišejo tvojo podobo v srce.
To si ti !
Takšen si!
Neponovljiv,enkraten,odkrit.
S svojo bližino greješ,
z besedo in smehom očaraš,
s pogledi netiš ogenj,
ki ne ugasne, ko enkrat zagori.

Ati Tešo!
Besede so premalo, da napišem svojo izjavo, list ni tako dolg, da ti narišem svojo pojavo, roman je premalo, da zapolnim vse liste, tudi slovar nima toliko besed, da razloži mojo zahvalo, a se bom potrudila, da napišem v sms, saj knjige o mojem atiju ne morejo natiskati, ker ni pisatelja, ki bi to izlil na papir, jaz pa nisem ne pesnik, ne pisatelj, ampak najsrečnejši otrok, ker rodil se je mojemu atiju!

Zato ti želim vseee najboljše, vse najlepše in naj bo na tvojem obrazu vedno nasmeh, v srcu mir in zdravje v kosteh!

Rada te imam tvoja *Miss Pegy*

Na tisoče mater imaš, ki te rojevajo.
Njihova dobrota se je prelila s slapom
svetlobe čez rob v čašo tvojega pozabljenja.

Nisi še doumel njihovih radosti
in glasbe, ki jo nosijo stopinje dreves
v travi s svojim plapolanjem senc,
odsevi živobarvnih cvetov v vazi
in dozoreli sadeži v skledi na mizi.

Vse to so bila zlata zrnja semen,
ki rojevajo zate in se z brezpogojno
materinsko ljubeznijo razdajajo tebi.

POBOŽAJ ME
TIHO
NEŽNO
S STRASTJO
Z ZANOSOM
SE ME DOTAKNI
IN ME POLJUBI
VZEMI ME
LJUBI ME
MENE
NE SPUSTI ME
STALNO SI ME ŽELI
NAŠEL SI ME
NE IZGUBI ME
IMEJ ME
KOT IMAM JAZ TEBE
NEPRENEHOMA
ČAROBNO
LJUBEZNIVO
IN SPET IN SPET
ME BOŽAJ

Ti si moja mala želva,
ki se skriva v svoj oklep.
Skoraj bi ti rekla mevža,
če ne bi vedela kako si lep.

Mali in zelen se skriješ pred ljudmi,
počasi napreduješ,
prideš ven..
in že te ni.

Ti si tak, ki se boji.
Boji ljudi, se odtujiti zmeraj bolj želiš.
Ti si tak, ki znori,
ker smo pač ljudje taki kot si ti.

Te pesmi… mar bodo sploh komu kaj dale? –
zaprte so v krog mojih muk, trepetanj.
Morda pa le niso neznatne: kapljale
iz pok so kot smola, ki teče iz ran
in jantarna leže na dlan…

Bogdana Namestnik

Bojim se vsega,
bojim se dvojine,
bojim se sveta
in lastne praznine,
ki tam se odpira,
kjer prej lesketal
se dveh je plamenov žar,
tiho sijal
v ta zemeljski kraj, poln nemira
teme; in kakor utvar
privid pod roko
bridkosti nasilne ugasnil v črn mol.
Bojim se živeti s praznino in njo,
ljubezensko sanjo, buditi, še bolj.

Bogdana Namestnik

Bom kdaj si spet upala strastno želeti,
da v meni se moški zgodi,
da v bokih kot luč mi zasveti,
kot ogenj me vso pozlati?
Bom upala spet kdaj želeti živeti –
želeti, da v duši, v telesu drgečem
od čudežne vrtnice v rdečem,
ki, nežna, kot črt uroči?
Ki vsa se do zvezd razdehti
in vse do najmanjšega bitja,
ta roža za dvoje ljudi,
ta čudežna roža vsezlitja.

Bogdana Namestnik

Iste dvome,
vprašanja ista,
vendar drugače,
še vedno nosim v duši.

Ne manj,
globlje,
se dotikaš
moje duše.

Srce boli drugače,
hoče ven,
zbežati
po tvojih stopinjah.

Se zdi, da vse stoji,
in prav nič se ne zgodi,
nihče ne vidi, nihče ne sluti konca,
svet utaplja se v senci sonca.

Ena noč, lahko ti spremeni življenje,
ena noč, odpihne iz glave ti trpljenje,
zjutraj se ti sreča čez obraz razlije,
rane vse na srcu, kot obliž prekrije.

Se zdi, da vse drvi,
in vse prehitro se zgodi,
nihče ne vidi, nihče od naju, ne sluti konca,
nekaj temnega se sveti na dnu lonca.

Kazen moja,
že spiš?

Ne vidiš
mojih misli,
ki ti jih pošiljam
skozi vesolje.

Z vetrom bi te dvignil,
v rdečo zarjo spremenil,
položil bi te v črno svilo,
te z biseri prekril.