Osrečujoče nasičena ros je ležala v travi
in gledala odlet galebov nad morje.
Imela je dušo pripeto na ladijsko vrv,
na srcu sidro, ki jo je prikovalo k obrežju.

Bila je sestavljena iz nedotakljive luči,
ki ji je poganjala jadra na mestu spomina.
Ni vedela ali ima kožo iz draguljev
ali iz svile, ali je list, ki se tišči k rastlini.

Zdelo se ji je, da se spreminja v čolniček,
ki ga bo vetrič odpihnil na morje.
Pod seboj je občutila drhtenje sokov
v bilkah in nežne želje cvetov.

Bila je v poeziji trenutka, kjer sta se
nekoč ljubila in se koprnenje utelesi.
S čolnom so odplavale želje v njegov objem,
razprte kot zarja z razpuščenimi sončnimi lasmi.