V prahu na polici omare sevajo spomini.
V tišini dihajo živi in jim bije srce.
Rada imam te davne geometrije,
ta molčeča srečanja, prelistavanje
albumov, ki me preselijo v pretekli čas.
Podobe so kot seme, ki ga izriva dež.
So prebujene bilke, ki hočejo
cveteti večne na svojem naslovu.
Zaspane muze lepote, spodbujevalke
davnih navzočnosti, mi hočejo delati družbo.
Gledajo jih tihe oči, uprte navznoter.
S hrepenenjem po oživljanju davnih podob.
Vse imajo ogrlice z datumi in zapisi
na hrbtni strani in ti podajajo roko.
To so čudežni tkalci, ki tkejo vezi.
So obrok duši, ki ga vzameš svežega.
O, da bi tudi mi ostali takšni,
kakršni smo bili. Vse olepšave sedanjosti
se vežejo s slikami kot izseljeni čas,
ki čaka kot rastlina trajnica na svoj trenutek.
Razcveti se pred očmi v šopek ljudi,
ki so bili ali so se spremenili v verigi obličij
in stvari, ki jih že zdavnaj ni več.
V prahu na polici omare sevajo spomini.
