Izgubljam se v megli
sivega vsakdana
z ubitim srcem, z motnimi očmi.
Nekje globoko v srcu pa še tli
mi rahla senca upanja,
da sreča mi bo dana
morda, nekoč, v prihodnosti,
morda v življenju onstran
sedanjega življenja,
morda še v tem me sreča doleti?
Utrujen sem od hudega,
utrujen od življenja,
utrujen od noči brez sna,
utrujen od trpljenja,
utrujen od neskončnega
po dragi hrepenenja.
Kaj zdaj mi sploh še preostane?
Družinska sreča, ki je le igrana
medtem ko moja draga je izdana?
Kaj v tem življenju naj me sploh še gane?!
