Življenje je samo izkušnja prsti,
ki preizkuša modrosti svetlobe na sebi.
Če je zavest večna substanca.
Razvoj višjih duševnih sil.
Vzneseno zlatostruno zvenenje obetov.
Kakšen je glas tvoje višje narave.
Kako je z opustitvami, ki so spravile
v stisko svet. Je to izum bogov,
ki so duhovno sestavljeni?

Človek rešuje svoj moralni obraz
z ritjem skozi rove kot krt.
Skozi primež besed in dejanj.
Skeleči ugriz ga izpridi v kačo,
ki se plazi skozi zavese z eternim telesom.
Skrit kot pajek križevec na vlažnih celicah mrež
zahrepeni, da ga objame iskra,
tekočina zemeljskega vžiganja,
kjer trajne otrplosti kličejo negibnost končnega.

V lesenem opažu je ličinka, ki se levi.
V svoji nepremičnosti vabi pogled
k žarkom jutra, ko bo skoznje poletel
metulj brez tvojega glasu.

Telo se odpira brstom.
Razpadajoča ciroza sonca čez kup
zapuščenega sveta. Čez gobavost velemest.
Oglušelo je jesensko listje, ki ga čez pastel
sivega obzidja zanaša žetev prihodnosti.
Vonj tujega telesa mi je napovedal,
da se je v njem razletela duša,
ki zarisuje vrtince svojih potopitev.