Pod strešniki spijo odložene misli,
da si odpočijejo med bregovi uličnih hiš.
Čolni z ljudmi bodo zdrseli v jutranji vrvež.
Nikogar ni, ki bi videl drobno telo mojih misli,
jih položil v šatuljo in odšel z njimi domov.

Tako upehane so, zleknjene pod trenutek
kopastih oblakov in prosojne kot pajčevina,
se spreminjajo v kaplje z notranjim klicem,
povezane s plodovno vodo kot da smo eno,
ki prši z neba in se razbremenjuje teže.

Z zlomljeno solzo v očeh je hodila v vetru.
Bila je njena zenica, ki je prosila za objem.
Palimpsest zapisa njene združitve.
Veliki kazalec se pomika naprej
in kaže uro, ko bo čas za zlaganje plenic.
Z naklonom upognjene ženske
se je pripravljala na žetev pšenice.
Potrpežljivo je čakala in pustila,
da spijo med bilkami žuželke,
da zraste ob toplih dihih semenje, ki obrodi.

Pot polna trnja in trpljenja,
grenkih solz in hrepenenja,
pot žalosti in skrbi,
sreča, kdaj prideš ti?

Prosila sem zate,
in si prišla,
odprla vrata novega si sveta,
svet, kjer so poti,
ljubezni, smeha in pa ti.

Zvezdice padajo,
luna kopni,
noč se ne neha,
za nesrečne ljudi.

Usoda je tisto,
kar vodi le v smrt,
nihče ne pobegne,
na koncu je strt.

No daj, le daj
so rekli
daj, le
zakaj ne,
če gre

in je šlo
in večkrat tako
in bo

pa kaj,
kaj zdaj,
ne nazaj,
enkrat še,
če gre

Gospod, vsaka priložnost
je prava, da se obrnem nate.
Pričakuješ, da se bom
vsaj malo potrudila
za najin boljši odnos
in tvegala čisto iskrenost,
brez olepševanja
in prikrivanja.
Želiš, da Tvoje Besede
vzamem zares,
jim zbrano prisluhnem
in se ravnam
po njih nasvetu.

Ljubljeni moj,
ki je v Tebi moja moč,
da izrazim svoj obstoj;
del mene postani,
ostani.

Že mnogo si mi dal
na svoj skrivnosten način;
všeč si mi, ker si tako nepredvidljiv,
v svojem bistvu neobvladljiv.

Da sodiva skupaj,
to vem in veš ti…
Da je najina komunikacija
nekaj prav posebnega,
samo nama lastnega…
Zavzeto in z vso strastjo
sva vpeta v dogajanje
v nama,
doživljava olajšanje,
ko vse od sebe dava,
življenjski sok
imava v izobilju,
po žilah se pretaka
nama kri nemirna,
za vse sva dovzetna,
drug drugemu
prijetna…

Danijela Premzl

Beseda in Molk
sta kakor vdih in izdih;
njuni vlogi se izmenično vrstita,
ena drugo umetelno dopolnjujeta.

Beseda v tem odnosu
res na nek način nadvlada,
a šele z nastopom Molka
ji je dana prava teža.

Danijela Premzl

Tvoja nevidna roka me vodi,
tvoj glas odzvanja v meni,
z vsakim novim utripom,
vse bliže sem ti.

Zame ustaviš čas,
prikličeš najlepša čustva,
me razvajaš in bogatiš,
skrivnosti si z menoj deliš.

Vrata neskončnosti se odpirajo
in vem, da grem naprej.
Trenutek se v mislih nasmiha,
občudovaje vrlo ponižnost in skromnost.

Odpadli cvetovi plapolajo v zraku
in tonejo na zemljo,
ki rojeva nov cvet.

Oči so zazrte v mirno gladino
in dvigajočo skalo,
občudujejo svoj svet.
Modri nohti gladijo lasuljo
neznane podobe.

Marjeta Prah

Morda v tem poletju
Ni nobenega drugega trenutka
Kot možnost novih dni
Vihravosti v duši
In upanja z zvezdami posutih noči

Kako lepo je pisati v te
Drobne vrstice
In gledati
Kako se rojevajo misli v neznano
Kdo ve
Morda
Kje
Kdaj
Predvsem pa kdo
Bi rekla
In potem naprej

Si kot veter...
tvoj dotik čutim na obrazu,
tvoj nežni glas slišim v srcu...

Želim si,
da bi bil resničnost !

Ta trenutek,
si vse kar potrebujem.

A si kot veter,
ne morem se te dotakniti...

To je malo gazirana pesem, ob kateri zardevam.
Videla sem, da na plažah ležijo golojožkarice
in moški lačni prijaznih besed in ljubezni.
Zore z rdečkastimi robovi na ustnicah
So videni tudi nevidni vampirji pred diamantnimi vrati
z zlatimi cestami okraj sanj. Neka otrplost
bogastva, gostija v peklu, radost v nebesih.

Obljube samemu sebi. Same zarote.
Že skoraj legenda vsakega poletja.
Ideje znotraj kraljevskega imperija dopustovanja,
poduhovljeno fiktivne kot večnost čakanja
na igro avanture. Če pride, ti da tvojo žetev!
Glasba, gazirana slatina, voda in pir.
Pravi spektakel norosti! V vetru trivialnosti
z oljem in kremami namazanih muz.

Nič ne skrbi.
Ko ajda zazori,
na polju vse diši
Nič ne skrbi.
Ko mak rdeči zacvete,
to roža mehka rdeča je.
radostno sredi žita,
smehlja od jutranjega se svita.
Joj vse lepo je,
polja so košata,od
žita vsa so zlata.
Krasijo žito makovi cvetovi
žarijo v soncu kot kresovi.

Ivi Bohorč

Moj vrelec je zasut.
Poželjivo tipam po njem.
Tožijo čuti. Vznemirjena sem.
Nemo prisluhnem bobnenju.
Vali se kamenje, pokajo skale.
Mačka pa leži udobno v meni,
polna prekipevajoče potepuške strasti.

Nekoliko odrinjena in obsedena
je moja duša začela ponavljati
Arthurja Rimbauda:
A črn, E bel, I rdeč, U zelen, O moder
… Božanski hrup, ki učena čela naredi
in uglaševala sem notranje strune
nezadoščenosti, koprnenja in uglasitve.
Bila sem sama kot še nikoli.
V blodnjah hrepenenj s svojo lastno
samoumevnostjo, ki se gosti s samoto.

Preproga iz neba nad nama,
zvezdnate noči bile so mlade,
takrat si obljubila sama,
da nihče te meni ne ukrade...

Sem čutil, da lahko se ti predam,
za naju zagorele so Plejade,
takrat sem ti obljubil sam,
da nihče me tebi ne ukrade...

Narava, prinašalka luči
je izdihnila novo jutro skozi površinski svet.
Na mizi leži knjiga osladnega vonja:
skonstruirane zgodovine –
visoki dosežek enoumja
pod električno žarnico,
ki nasilno sveti proti točki zavesti
s pestjo zavezujočega spomina.

Odpri se list,
sedaj sem se sposobna boriti!
V mojih možganih se je zapisalo vse potrebno,
ki lahko raztolmači lekcije zgodovine
iz veličastja, zapisanega času.

Utrip življenja,
srca radosti,
večnost hrepenenja
ljubezen sladkosti.

Ivi Bohorč

So rekli mi, da pisati jaz ne znam,
da zmeden je moj program.
So rekli, da ne vem kaj govorim,
bo zato boljše, da v kotu jaz tičim?

Tiho kakor mrtva riba,
kakor bolna veja ki se v vetru ziba.

Jaz nisem to, za kar me imate.
Jaz nisem to, vi me sploh ne poznate.
Mene nosijo čustva in spomini,
Cvet so ukradli mi, utrgali kakor rastlini.

Včeraj, 28.junija, sem bila v Zagrebu, kjer je bila predstavitev pesniške zbirke Zdenke Đurinovac-Hudorović in pesnika Zal Koppa, ki je izdal že tretjo pesniško zbirko, knjigo z naslovom Dragocjeno trajanje. Predstavitev je bila v prijetnem ambientu Gradskega Satiričkog kazališta Kerempuh in pocaščena sem bila, da sem bila povabljena na to predstavitev, predvsem zaradi pesnika Zal Koppa.

In če bi hotela strniti vtise, ki so me prevevali ob branju njegovih pesmi, eno od svojih biserov je recitiral pesnik tudi sam, lahko rečem le besedo, ki pove veliko: poklon Zal, tebi kot pesniku in poklon tebi Zal, kot človeku. In kako se lahko rodi prečudovita poezija ljubezni, če ne skozi prste osebe, ki je čuteča in še toliko lepše brati poezijo, ker v njej postavlja žensko na piedestal in jo ceni kot najdražje in najbolj čudovito bitje tega planeta...

Ljubezen, moja ognjena hoja po puščavi,
vihar peska, ki mi izžiga oči.
Občutim te v neodžejanih ustih
kot prazen poželjiv prostor pričakovanj.

Si podtaknjena neobstojnost
tujega obličja v moje hrepeneče srce.
Si kopneče bitje na soncu z oporoko
neskončne reke z nedoločljivim
rdečim kipenjem na sončnem grebenu.

Takrat,
tega je že dolgo nazaj,
sem te videla
in hkrti te nisem,
vem,
da bil si tu,
a tvojih nebeško lepih oči,
videti bilo ni,
od takrat preteklo je veliko dni,
noči,
veliko preveč.