Odložena krila

petek, 6. julij 2007 @ 15:39 CEST

Po duši sem še vedno otrok v kratkem krilu
nad dvema piščalkama, ki tekata
s svojo simfonijo mladosti okrog.

Bila sem še deklica, ko sem odložila krila
pod mah ob cvetočem grmu in z zlato
nitjo sem obšila njegove cvetove.

Z mavrico sem olepšala barvo besed,
ki so se kot osamljeno naključje ustavile
in me napolnile s slastjo vetra, ki žene naprej.

Živim jih kot dihanje in poganjek v rastlini.
V morje sem odložila čipko plimovanj
in odrinila čoln s pogledom, ki je zabodel val.

Roka je nagnila kozarec in izpraznila sem esenco.
V pristanu sem pomahala: Nasvidenje!
Besede se srečujejo skozi izgovorjavo drugih

in se prenašajo kot seme, ki vzklije
in z leti postanejo podobne tebi.
Besede so kot drevored akacij in zaljubljenci,

so zagoni valov v sanje, ki se razraščajo
med golimi stenami, ko si hočejo kaj povedati.
Besede vedno skalijo iz odloženih kril.

19 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Krila_Deklica_Kozarec