|  Po duši sem še vedno otrok v kratkem krilu
nad dvema piščalkama, ki tekata
s svojo simfonijo mladosti okrog.
Bila sem še deklica, ko sem odložila krila
pod mah ob cvetočem grmu in z zlato
nitjo sem obšila njegove cvetove.
Z mavrico sem olepšala barvo besed,
ki so se kot osamljeno naključje ustavile
in me napolnile s slastjo vetra, ki žene naprej.
Živim jih kot dihanje in poganjek v rastlini.
V morje sem odložila čipko plimovanj
in odrinila čoln s pogledom, ki je zabodel val.
Roka je nagnila kozarec in izpraznila sem esenco.
V pristanu sem pomahala: Nasvidenje!
Besede se srečujejo skozi izgovorjavo drugih
in se prenašajo kot seme, ki vzklije
in z leti postanejo podobne tebi.
Besede so kot drevored akacij in zaljubljenci,
so zagoni valov v sanje, ki se razraščajo
med golimi stenami, ko si hočejo kaj povedati.
Besede vedno skalijo iz odloženih kril.
|
NE ZAMUDITE
Odložena krila
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 7. julij 2007 @ 11:20 CEST
Tatjana, prav luštna deklica si (bila), a saj taka si še zdaj, z drugačno frizuro sicer, a se nisi dosti spremenila. V svoji duši si še vedno igriv, nagajiv otrok, ki se zna pohecati, zna pa pisati tudi prelepe pesmi, ki pa jih ni sposoben razumeti vsak!
Prelep dan ti želim
Ljuba
Odložena krila
Prispeval/a: Ajda dne sobota, 7. julij 2007 @ 12:17 CEST
si pa bila prikupne dete, ni kaj:)
lp, ajda
Odložena krila
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. julij 2007 @ 15:01 CEST
ha, ha, ha pa vaju je Igor! Na sliki nisem jaz. Vsekakor hvala za komentarja. Igorju bom poslala sliko, da zamenja.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Odložena krila
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 9. julij 2007 @ 16:27 CEST
Kodri pa niso naravni, mama me je pred fotografiranjem olepšala, najverjetneje mi je s toplimi železnimi kleščami skodrala lase ali pa mi je lase navila na ličke. Tega se ne spominjam. Na sliki sem stara štiri leta.
Glede predmetov, ki so jih imeli interniranci v nacistični Nemčiji s seboj, bi pa povedala zgodbo o svojem stricu, ki je bil med drugo svetovno vojno v nemškem koncentracijskem taborišču na Poljskem (Rava Ruskaja, Przenysl) in na Holandskem (Mepen). Tja so nacisti pripepeljali tudi neko poljsko židovsko družino. Članica te družine, 15-letna deklica mu je ponudila in dala sedem glavi židovski svetčnik češ, da mu bo prinesel srečo. Stric, tedaj še mladenič, je ta svečnik vzel. Nato se je zavedal, da če nacisti najdejo pri njem židovski svečnik, da ga takoj pošljejo v plinsko celico, saj bi smatrali, da je Jud. Svečnik je tedaj zakopal v zemljo. Po koncu vojne, ko je bila Nemčija od zaveznikov že osvobojena, je svečnik odkopal in ga vzel s seboj, ko se je vračal domov. Ta svečnih hrani še danes kot spomin na vojne dogodke in verjame, da mu je morda res prinesel srečo, da je ostal živ. Namerava ga podariti kakšni židovski cerkvi. Svečnik bo zagotovo spremljala nadvse zanimiva zgodba.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Odložena krila
Prispeval/a: Ljuba dne ponedeljek, 9. julij 2007 @ 16:46 CEST
Ne razumem, Tatjana, pa saj je ob pesmi vendar še vedno ista slika iste dolgolase, skodrane deklice! Pa najprej praviš, da na njej nisi ti, zdaj pa praviš, da jo je Igor zamenjal s pravo, in na tejle zamenjani pa da si ti. Haloooooo! Pa saj je slika še vedno ISTA!
Ej, ne moreš skriti svojih potez, kar brž priznaj, da si naju z Ajdo malo nahecala! Tistemu, ki prizna, se pol odpusti :)) - (moja stara mama je imela navado reči, da je pol manj tepen)!
Lep dan še naprej
Ljuba
Odložena krila
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 9. julij 2007 @ 16:54 CEST
LP Tatjana
Odložena krila
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 10. julij 2007 @ 09:18 CEST
Lep sončen dan in dobro vidljivost ti želim
Tatjana
Odložena krila
Prispeval/a: Iris P. dne torek, 10. julij 2007 @ 11:23 CEST
Čeprav, he he, mi je prav hecno, mogoče pa moramo res poiskati to deklico z dolgimi, skodranimi lasmi, če so vsi začutili tako podobnost med vama. Kdove, kje je ona in kdo je ona...
Hmm, drugače mi je pa dala misliti ta zgodba o fotografiji, ki je bila ves tisti čas pri očetu in ga nenehno spominjala na hčerko in mu najverjetneje res vlivala neko moč.
Potem pa ravno ta fotografija, ki je marsikaj "videla" in marsikje bila...pride do tebe.
Pravzaprav razmišljam o tem, kaj vse nam lahko pomenijo neki predmeti...no, fotografije so še nekaj več kot samo predmeti, prav zaradi podobe in neke vrste simbolike, ampak vseeno...
Najbrž je že vsak kdaj doživel, da je kdo od njega zahteval, da mu vrne na primer kaka ljubezenska pisma ali pa fotografije, potem pa človek razmišlja, če je res določen predmet tako pomemben, sploh če med razmišljanjem pride do ugotovitve, da je tista druga oseba to zahtevala iz neke užaljenosti, jeze, neizpolnjenih pričakovanj...ali pa, hmm, mogoče pa res zaradi nekega vedenja, da tisti skupni spomini dejansko lahko utesnjujejo ali dušijo (enega ali drugega)...
Hmm, saj ne iščem vzporednic, ker v tem primeru gre za drugačen odnos...odnos oče-hči je čisto nekaj drugega od ljubezenskega ali prijateljskega odnosa.
Hmm, pa še nekaj me je pritegnilo:
Bila sem še deklica, ko sem odložila krila
pod mah ob cvetočem grmu in z zlato
nitjo sem obšila njegove cvetove.
Z mavrico sem olepšala barvo besed,
V morje sem odložila čipko plimovanj
in odrinila čoln s pogledom, ki je zabodel val.
Besede vedno skalijo iz odloženih kril.
Najprej sem to prebrala tako, da si "morala" odložiti krila, ki jih boš enkrat spet poiskala in si jih nadela...
"Morala" zato, ker je bilo treba prezgodaj zrasti ali pa zgolj zrasti...
Potem me je pa prešinila ena morbidna misel, da si krila dejansko nadenemo šele takrat, ko se dokončno poslovimo.
Ampak mogoče pa to ne drži in so krila lahko zgolj metafora za osvobajanje...to pa ni nujno povezano s koncem. Nasprotno.
Je pa en izziv - vzleteti, ko smo si pa medtem nabrali vse te izkušnje, znanje...in še cel kup drugi reči. Zdaj nismo več v tistem obdobju, ko je bilo tekati in poskakovati najbolj naravno stanje.
Ok, malo me je zaneslo... :)
Odložena krila
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 10. julij 2007 @ 12:45 CEST
Lep pozdrav in hvala za zanimiv in poglobljen komentar
Tatjana
Odložena krila
Prispeval/a: Najdihojca dne torek, 10. julij 2007 @ 14:27 CEST
Tatjana, pesem, ki si jo napisala je ena tistih, ki meni osebno sedejo zelo globoko. Je takšna, ki pušča sled in me pelje po poteh spominov.
Spominja me na Davida in malo zaboli. Kakor, da bi jo v nebesa pošiljala prav njemu. Hkrati s tem mi diši po morju, pa ne vem zakaj.
Toliko sentimentalna sem postala, da bom zapisala, da je to zame osebno najlepša pesem, kar sem jih jaz kdaj prebrala. In jezim se nase, ker spet nimam robčkov …
Pozdrav,
Suada
Odložena krila
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 10. julij 2007 @ 21:56 CEST
Me veseli, da ti je bila pesem všeč.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Odložena krila
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 11. julij 2007 @ 05:09 CEST
Lep pozdrav
Tatjana
Odložena krila
Prispeval/a: Najdihojca dne sreda, 11. julij 2007 @ 14:00 CEST
Neskončno ga pogrešam. In zelo boli. Ni bil moj dragi :) Tatjana, bil je moj najboljši prijatelj. Najini mami sta bili prijateljici in tako sva delila otroštvo, dudice, stekleničke, norčije … Bil je nekoliko starejši od mene in bolj miren kakor vihrava jaz. Znal me je ustaviti. Nanj me vežejo zelo močna čustva. Nikoli ne bom razumela, čemu mi ga je ta zgoraj vzel?! Čemu mi je vzel tisto, kar sem imela najraje?! Bilo je obdobje v mojem življenju, ko sem bila prepričana, da razume in mi je vrnil Davida; v drugi podobi jasno. Pa je bil samo prevara, ki me je potrla. Dal mi je nekoga, ki mi je lagal, me prizadel in grdo izrabil. In za konec pohodil, kakor, da bi mi zdrobil srce. Globoko v meni, mi je hudo, navzven sem nasmejana. Skrbno skrita za stenami svojega doma in ob meni ljubih osebah, se počutim varno. In pri konjih … tam sem odkrita. Poštena. Z Davidom sva delila vse skrivnosti. Je najlepše otroštvo, ki je minilo in je bilo prijateljstvo v vseh mojih življenjskih obdobjih. Ko sem hodila v šolo, ko sem se zaljubila, ko sem zlomljena žalovala, ker je usoda hotela, da se razidem s tistim, ki sem ga ljubila. In ko sem obupavala, da nikogar več ne bo, ki bo zapolnil moje srce, je na mojo pot stopil moj mož. David me je spremil do oltarja, David je čakal pred bolnišnico, ko sem rojevala, on je prvi smel pestovati moji punčki, prvi ju je pazil, ko sva z možem odšla od doma … Bil je drugi jaz. Tista polovica mene, ki bi mu zaupala svoje življenje. In on je name stavil vse … V eni noči sva na cesti pustila vse, kar šteje kaj. Kar je vrednega. Ostala sem sama in ne vem, če sem kdaj bila bolj odkrita, kakor sem sedaj.
Tvoja pesem me spominja na sonce, na otroštvo, na cvetni grm za očetovimi delavnicami, kjer sva se skrivala, na prvo prepovedano cigareto, na pomol, kjer smo privezovali barko in kjer sva z Davidom čakala da sonce vzide, na prvo, skrito ljubezen, ko najprej šepneš o njej prijatelju na uho, na cvek v šoli, na prvi ples … na tisto dolgo telefoniranje, ko so drugi menili, da smo narobe odložili telefon, skratka na vse, kar je bilo lepega v mojem življenju. Je kakor moje sporočilo njemu, da mi je bilo lepo, da sem hvaležna, da je obstajal, da je bil meni dan. In da stojim zdaj tam na pomolu, kjer mi maha v slovo. Pa se še ne morem posloviti. Moje misli so ob njem in moje življenje kakor dih spremlja njegov prelet čez moje misli. Sem kakor stara tečka, ki ga nikoli ni pustila pri miru …
Moj David ni igral na liro in ni ubil mojega moža :) Nisem lačna ljubezni; okrog mene so vedno bili , z izjemo nekoga, samo tisti ljudje, ki me imajo radi. Prav res, izigral me je samo eden in zlomil moja krila.
Nič zato, če si zgrešila v razmišljanju. Kajti draga moja gospa skodrana, če bi uganila, bi bila pa jasnovidka. Od takšnih pa jaz bežim :)
Skratka v družbi s tvojo pesmico mi je lepo, ker je zame del Davida. Zato je zame najlepša. Še vedno.
Pozdrav na Primorsko, objemi to morje z očmi še zame. Čisto malo še in okrog mene bo samo slana voda. Se že veselim. Odgovor je dolg, toda – govorili sva o Davidu in zame je to zgodba brez konca …
Ugasnila bom računalnik in zapustila pisarno. Moje očke so solzne in grem na pokopališče. Kmalu bo njegov rojstni dan …
Suada
Odložena krila
Prispeval/a: Ajda dne sreda, 11. julij 2007 @ 17:18 CEST
Ja, Suada, zivljenje ni samo pravljica, mi je pa danes nekdo napisal, da je jesen zivljenja lahko tudi lepa in rekla sem mu, iz tvojih ust v bozja usesa.... in tudi tebi zelim se veliko lepih pomladi, razigranih poletij in se vedno so lucke v oceh in iskrenost v njih ...
ajda
Odložena krila
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 11. julij 2007 @ 17:59 CEST
Draga prijateljica, ne bodi potrta in žalostna, shrani z veseljem in ljubeznijo v srce to podarjenost, ki ti je bila dana z Davidom. Imela si najboljšega prijatelja, ki ga človek lahko ima. To, kar je bilo tebi dano, je dano le malo komu. Če sprejmeš to dejstvo, te misli, boš občutila olajšanje. David je še vedno ob tebi, kot angel te varuje in skrbi zate. Nisi sama. David si bo samo malo odpočil telo, ker je bil utrujen od razdajanja ljubezni in velike skrbi zate. Zvečer, ko ležeš spat, se spomni nanj in se zahvali za to prečudovito prijateljsko vez, ki še vedno živi v tebi. Vsi spomini so zloženi v tvoji duši. Usoda je postavila vajin odnos v drugačno bivanje, vendar ta odnos še živi, pritrkava kakor zvon na tvoje srce. Davidovo prijateljstvo domuje v tebi in tudi njegovo radostno hrepenenje vsako pomlad požene zelene liste in zacveti. Poglej pomlad in prečudovito naravo, v njej biva on, ki žari v ljubezni, v vsem sijaju. Narave ne bi videla v vsaj njeni lepoti, če te on ne bi naučil in razvil tvoje duše, tvojih čustev do takšne tenkočutnosti, da vse te krasote občuduješ kot čudež. David je požlahtnil tvoje videnje in občutenje. Olepšal ti je otroštvo in obogatil mladost.
On, tih in nekoliko počasen, prihaja za tabo in se te hoče dotakniti, stopnjevati svojo prijateljsko prijaznost, hoče se ti nasmehniti. Nekaj je zate ohranil, za večnost. Obdarjena si z milostjo, da lahko to občutiš. Prepusti se njemu, misli nanj in vse bo šlo samo od sebe, se spremenilo v lep spomin. On te je vzel del s seboj, v svoj mir in za svojo svetlobo.
Daj svoji duši notranjo svobodo. Misli nanj so otroška čistost in človeška popolnost, ki valovi v tebi kakor dihanje, utrip, kakor čarobni krog vračanja. David je bil posebnost tvojega življenja. Bolečina, ki te je prizadejala ob njegovi izgubi je pretresenost otroške duše. Z novo vsebino tvojih misli bo to tvoje prijateljstvo dobilo drugačno vsebino, ostalo bo kot dovršenost, kot skrbno opravljeno delo in dopolnitev. Še tvoja poročna priča je bil in se je veselil tvoje sreče in tvoje družinice, lahko si mu zaupala otroka in vse si mu lahko povedala. Koliko prisrčnosti in prijaznosti si bila deležna. Njegov stisk roke je danes šibkejši, vendar tvoj spomin na njegov nasmeh postaja z leti vse svetlejši, še bolj skrivnosten in bogastvo, ki si ga od njega prejela, je oplemenitilo tvoje življenje. David je bil tvoj zaščitnik, tvoj prijatelj, znal je čutiti in misliti tako kot ti, imel je srce in ti zaupanje vanj. Za svojo zlato masko je trenutno nedosegljiv, pripada nekemu drugemu svetu, z nekimi drugimi zakoni. Njegov svet sega mimo dežja, mimo kamna, mimo stvari in ljudi. On se je poslovil in se priklonil tvojemu prijateljstvu. Zanj si veliko pomenila. V tvojem srcu je ostalo bogato posvetilo zanj. Na njegov grob položi cvetje, prižgi svečo in povej mu, da ti je veliko pomenil. Meni je vselej lažje, kot to naredim.
Želim ti duševni mir in vse dobro
Tatjana
Odložena krila
Prispeval/a: Najdihojca dne četrtek, 12. julij 2007 @ 14:53 CEST
Najprej hvala za vse lepe misli. To izgubo prenašam že leta in se ne morem in ne morem sprijazniti. Ne morem razumeti, predvsem pa – ne morem se posloviti. Boli me, da ga ni. Niti na pogrebu nisem bila. Bila sem v bolnišnici. David bo vedno del mene. Globoko zasidran v mojem srcu živi dokler živim jaz. Počutim se, kakor da on še vedno išče tisto mesto, ki ga jaz nikakor ne morem zapustiti. Včasih, kadar sem pri hlevih in opazujem konje, sedem nekam in si predstavljam, da je čisto za mojim hrbtom. Zaprem oči in ga vidim. Nasmejanega, veselega. Tako znam sedeti dolgo in niti dihati prav ne upam, da ga ne bi pregnala. To je neumno razmišljanje, pa je res. Znala sem hoditi po pločniku in šteti korake od kandelabra do kandelabra. Potem sem si rekla: »OK, če prehodim to pot v 17. korakih, se bo vrnil.« Tepka! Kakor, da je smrt minljiva. Kakor, da jaz lahko kaj zoper njo. Uteha sta mi moji deklici, moja družina. Veliko delam. Že leta kar ga ni. Poskušam se zaposliti in pozabiti. Pa pridejo dnevi, ki me ubijejo. Ko bi kričala! Zelo mirna in zelo zaprta sem po njegovi smrti. Sanja se vama ne, kako zelo na glas bi kričala! Po dolgih letih sem bila pri njegovi mami. Že takrat, ko sem cvilila na pokopališču mi je rekla, da me nikoli ne bo zapustil, ker naju veže nekaj posebnega. Prav je imela. Dokler diham, diha tudi on. Iz trme tistemu zgoraj ne dam prav. Ni mi ga vzel, ker ga ne dam!
V zadnjem obdobju sem doživela eno prekleto grdo razočaranje, ki zelo boli. Prvo po njegovi smrti. In skozi to hodim prvič sama. Hvaležna sem zato za vsako toplo besedo in najraje bi vaju objela. Sama si nenehno pravim, da bo še vse dobro. Pa se ne slišim …
Če preberem, kar pišem, bom vse skupaj izbrisala …
Pozdrav,
Suada
Odložena krila
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 12. julij 2007 @ 15:47 CEST
poleg Davida imaš tudi Ajdo in mene ob sebi. Nisi sama. In tudi mnogi drugi, ki so brali tvojo zgodbo, zagotovo mislijo nate. Bodi pogumna. Davida potrebuješ v teh trenutkih, vendar našla ga boš v sebi, v svoji notranji moči, ker on to želi. Živeti moraš za svoji dve hčerki, zase in za tisoč lepih in dobrih stvari, ki ti jih bo življenje še prineslo. Izbrskaj izpod mahu svoja odločena krila, iztrgaj jih iz cvetov in trnjev tvojega grma, dvigni se visoko in leti svobodna kakor kondor.
Prisrčen pozdrav
Tatjana
Odložena krila
Prispeval/a: Najdihojca dne četrtek, 12. julij 2007 @ 16:43 CEST
Zdaj grem pa iskat diplomsko, ki sem jo nekje v shranjenih dokumentih izgubila … :) srčno upam, da tisto samodejno shranjevanje deluje. Aja, prej moram poskusiti še tisto uganko razvozlati :)
Pozdrav,
Suada
Odložena krila
Prispeval/a: Lea7 dne četrtek, 12. julij 2007 @ 18:50 CEST
Tudi mene je pritegnila tvoja zgodba. Kako si jo lepo zapisala. Res je zgodba brezkončna, kot je tvoja ljubezen do njega. Vsi si želimo nekoga takšnega ob sebi in vesela sem zate, da si ga imela. Dal ti je krila in sedaj z njimi lahko poletiš.
Lep pozdrav!