Z zlomljeno solzo v očeh je hodila v vetru.
Bila je njena zenica, ki je prosila za objem.
Palimpsest zapisa njene združitve.
Veliki kazalec se pomika naprej
in kaže uro, ko bo čas za zlaganje plenic.
Z naklonom upognjene ženske
se je pripravljala na žetev pšenice.
Potrpežljivo je čakala in pustila,
da spijo med bilkami žuželke,
da zraste ob toplih dihih semenje, ki obrodi.
Bila je kot žezlo v ognju.
Kot vrelo železo v vodi, ki izpareva.
Zakopala v zemljo je veliko nebo.
Morje plamenov potemnelega zlata,
pojočo kri in ključe, ki odpirajo vrata
in dejejo obliko snovem.
Vse je ostalo zbrano v duhovnem spominu.
Bil je začetek in molk. Molk in glas.
Prosila je za olajšanje in praskala z očmi.
Bilke rasti so se dvigale iz grap.
Božala je liste, popisane z zvezdami.
Miselne oblike so ostale stvari
blagodejnih moči, ki sanjajo svetove
in s perjem trenutka lebdijo nad bivaki beline
z vonjem medu, ki ga strga čas iz spomina
Ko je jablana cvetela, je bila vsa v plesu.
Duša kot svetli mesec v travi.
Iz sejanja se je učila še žetve.
Nasmeh je vklesala v kamen.
Potoček se je pretakal skozi hrbtišče in roke.
Trebuh je potiskala k tlom.
Razvezala je svoje ude
in v naročju je zajokalo zrno ljubezni.
Z zlomljeno solzo v očeh je hodila v vetru. 
