Moj vrelec je zasut.
Poželjivo tipam po njem.
Tožijo čuti. Vznemirjena sem.
Nemo prisluhnem bobnenju.
Vali se kamenje, pokajo skale.
Mačka pa leži udobno v meni,
polna prekipevajoče potepuške strasti.
Nekoliko odrinjena in obsedena
je moja duša začela ponavljati
Arthurja Rimbauda:
A črn, E bel, I rdeč, U zelen, O moder
… Božanski hrup, ki učena čela naredi
in uglaševala sem notranje strune
nezadoščenosti, koprnenja in uglasitve.
Bila sem sama kot še nikoli.
V blodnjah hrepenenj s svojo lastno
samoumevnostjo, ki se gosti s samoto.
Obzirno sem pogledala to popotnico
v meni, ki mi je naklonila malo
mačjega pešačenja in čistega zraka.
Napočil je večer, ko je vrelec bruhnil
in se izlil v to pesem kot Omega spev:
mjav, mjav, mjav, mjav, mjav….
in pesem že zlati Pozitivke.
Moj vrelec je zasut.
