Narava, prinašalka luči
je izdihnila novo jutro skozi površinski svet.
Na mizi leži knjiga osladnega vonja:
skonstruirane zgodovine –
visoki dosežek enoumja
pod električno žarnico,
ki nasilno sveti proti točki zavesti
s pestjo zavezujočega spomina.

Odpri se list,
sedaj sem se sposobna boriti!
V mojih možganih se je zapisalo vse potrebno,
ki lahko raztolmači lekcije zgodovine
iz veličastja, zapisanega času.

Močan vonj po naftalinu
in močan prijem za roko,
me ne moreta več voditi v vzpenjačo,
v kateri se vozijo ideje na kraj čaščenja.

Zaslepljujoči duh nima več nobene moči.
Nobene neodtujljive posesti.
Vzvišenost, ki je zadrževala dihanje
in rojevala ponaredke kot varen in gotov dom
polresnicam, se spreminja v vztrajno vsiljivost.
Je zlo z lažnim izražanjem necelovitosti.
Kaže se vzgib, ki izhaja iz oblastiželjnosti in koristi.

Ustvarjen je bil lažen občutek za vrednosti,
ki jemlje pravico misliti resnico.
Lakiranje je spreminjalo polresnice v lesk
v krutem topilniškem procesu, ki je zbujal drugega.

Kršen je bil duhovni zakon in pisec ostaja kršitelj.
Njegovo orožje je izgubilo moči.
Preperele ličinke so se izčrpale v substanci plazilcev.
Obstajanje ni bilo stvar slučaja in naključja.
Bilo je preračunano do potankosti
in jemalo je tiste, ki se mu niso uprli.
Anestezija duha je bila življenjsko pravilo poslušnih.
Nemoč za moč preživetja.

Odvajanje je proces vsakega življenja.
Tudi knjige imajo svojega.
Pride čas, ko je odvzeto najbolj znanim uspešnicam.
Staranje in pomlajevanje duha sta večni dejstvi.
Edino resnica ima večno mladost.
Resnica je bolečina in trpljenje, Ogenj, ki peče.
Zgodovina iz pravšnjosti je fasada laži.

Krči obupa in jeze zlagajo po hribih kamenje,
simbole preteklosti, kot plen samoohranitve idej.
Biti in živeti v samo eni resnici. Edini zveličavni resnici.
Masovni človek izumira. Duh je odkril svojo goloto.
Uzde časa, ki vlečejo posvečenost zgodovine
med cvetje zla, v stanje utvare, ponarejajo zavest
ločeno od bitja. Duhovni spomin je neprecenljiva posest,
ki ga je življenje izučilo ločevanja laži, polresnic in resnic,
ločevanja pleva od zrnja, ki ga žene v dejanja samonadzora.

Potvarjanje polresnic v resnice usmerja v prečiščevanje
prek preprostih dogodkov, ki vstopajo v življenje.
Utrgati in zmečkati list konstrukta je dejanje poguma.
Preoblikovati spoznanje v moč duha, je dejanje vesti.
Sprejeti čustva tistih, ki so bili deležni krivic, je dejanje poštenja.
Ohladiti trenja, ki jih je povzročala sila enoumja, je stvar razuma.

Sonce je podaljšalo dan in bo sijalo tako dolgo,
dokler ne bo krivopiscem pogledala resnica v oči
z očmi cvetov, zraslih iz krvi lastnega naroda,
ki pripada zgodovini resnice in resnici zgodovine.

Popotnik je šel po ozki stezici navzgor skoz majhen gozd
velikega gozda, po neki ozki poti, kjer se je izgubljala sled.
Tam je odkril drevo z očmi, povešenimi navzdol
in rane drevesa so zrle navznoter.
Spoznal je, da svetloba prihaja odznotraj.
Vzdignil je pogled k močnemu žarku svetlobe,
ki je vžgal knjigo zgodovine, ki jo je nosil s seboj.
……………………… Spremenila se je v pepel.
Popotnik je spoznal, da je drevo blažen svetnik
z rano visečo na vsaki veji navznoter,
zato se je vzdržal sodb in modrijanstva o zgodovini
in sprejel tolažbo, ki je okrepila njegovo zavest,
da naj najde vsak svojo resnico o zgodovini v sebi.