Pod strešniki spijo odložene misli,
da si odpočijejo med bregovi uličnih hiš.
Čolni z ljudmi bodo zdrseli v jutranji vrvež.
Nikogar ni, ki bi videl drobno telo mojih misli,
jih položil v šatuljo in odšel z njimi domov.

Tako upehane so, zleknjene pod trenutek
kopastih oblakov in prosojne kot pajčevina,
se spreminjajo v kaplje z notranjim klicem,
povezane s plodovno vodo kot da smo eno,
ki prši z neba in se razbremenjuje teže.

Kako majhne in nepomembne so,
ko polzijo po listih granatnih cvetov
in zasledujejo vonj po rdečem sadežu.
Tako prepričana sem, da nosijo v sebi
moje smehljaje v življenje svojih plodov.