Skrivnostna moč ljubezni,
nežen šepet modrosti,
zlita v vsem kar te obdaja,
njih energija počasi te opaja.

V tišini ujeta lepota,
katero opazile so oči,
zaznalo ljubečo je srce,
sporočilo vse do duše gre.

Na drugi strani mavrice
ljudje so bogatejši za nasmeh.
Na drugi strani mavrice
nihče ne sluti, da obstaja greh.
Na drugi strani mavrice
(tako vsaj govorijo pravljice)
te čaka kup zlata.
A vedi-tam zlato ne žvenketa s cekini.
So v loncu zlate misli, pisani spomini.
In šepet ljubezni velikega srca.
Na drugi strani mavrice,
na pol poti od pravljice
do ponorelega sveta...

Le kaj bomo
s tolikšno količino neba.
Za sanje potrebujemo noč,
da se izprazni oko.

Sanje zvodenijo.
Odtekajo in zalivajo nebo.
Nebo je koža sanj.
Čaka, da dan razsvetli nočni privid,
ki so ga sanje stkale v temi.
Sanje so projekcija duha
z neizpolnjenimi željami dneva.

Ko sem bil mlad, mi je po glavi rojilo sto stvari.

Mislil sem, da potrebujem svobodo,
a so mi rekli, da potrebujem smer.

Mislil sem, da lahko izbiram,
a so mi rekli, da imam obveznosti.

Mislil sem, da bi moral slediti svojim sanjam,
a so mi rekli, da moram upoštevati pravila.

Pred nami se razprostira oder sveta.
Oči zrejo iz teme kratko obstojne mavrice.
Zgodovina igra samo sebe, svoj teater.
S seboj nosi logos, predplesalca,
ki svet poganja v gibanje in igro
svoje neizčrpne iznajditeljske ljubezni.
Nebo uprizarja dramo svojega veličastva
skozi igralce svetovnega gledališča.

Kdo je pisec in režiser človeških iger?
Fortuna ima v rokah režijo in je skrita
pod mnogimi larfami človeških obrazov.
Mesijanski ples večnega življenja
tudi ne omehča trdih ličnic okleščkov,
ki se zbirajo na dnu teme v vrsti,
čakajoči na arheološke rekonstrukcije teles.

Na divjem črnem vrancu odjezdila sem to noč nazaj
do jezera Ljubezni.

Puščavski pesek se je dvigoval od silnega nemira
pozabljenih sanj.

Zvezde so sijoče mi padale na dlan, še mesec je prišel
in jaz sem segla vanj.

Zaobjela sem kristalno čisto vodo, na gladini spet uzrla
tvoj odsev.

Zaprla sem oči ko v mislih se je čas sunkoma vrtel in tišina
mi je podarila pravljice odmev.

Po dvorišči sem ter tja
živ žav neutrudno se podi
skače, vrešči in se smeji
ustaviti se ga nikakor ne da.

Iskrice, kot svetle zvezdice
bleščijo v zvedavih se očeh
drobna usta držijo se na smeh.

Sediš na klopci v parku
sama, gledaš ljudi
hite mimo tebe v koraku
polni svojih skrbi.

V mislih s teboj živim
odpustil nikoli si ne bom
v vsak dan hitim
objel srce tvoje ne bom.

Bujno zelenje
prelestna lepota
vsepovsod življenje
dišave poletja.

Oko moje zazrto
v modrino neba,
ki vpija zelenilo
gozda dreves odprto.

V večnosti tam, kjer ni nobenih skrbi
Tam živijo princi in dobri čarovniki
Od tam črpam svojo moč in sijaj
Kradem besede, ki čuva jih zmaj

Zmaj, ki bruha ogenj, besede, strasti
Da pišem o tebi, ljubezn v večnosti
Na krilih metulja me nosiš v tišini
Si samo kot privid z starimi spomini

Sejal sem grenkobo, požel sem pelin
Dajte mi zdravilo, da v miru zaspim
Sanjal bom tebe, kraljico mojih sanj
Prelomil obljubo, več nočem biti sam

Roka uglašuje čustvo lepote.
Poduhovljeno uravnoteženost nians.
S strastno močjo plešejo plavuti ptice
in čopič se zaganja v barve cvetov
in meša vonjave čašastih listov.

Vsaka poteza slikarjeve roke
je komaj rojeni otrok,
ki pije odsevajočo svetlobo,
premaguje čas in ohranja
večno lepoto trenutka.

Skrivnosten šepet modrine,
skozi katero prodirajo oči,
zasanjano ponese te v globine,
tja, kjer si doma.

Vsaka kaplja posebej,
odpleše svoj ples,
ustvarja melodijo duši,
kliče solze v oči.

Ukradla sem delček neba
in prišla na svet, kjer vse ureja nek red.
Videla sem, da kroži luna okrog planeta.
Vse je raslo in valovalo pred menoj.
Tu se je raztezala ogromna žitna njiva.
Padla sem vanjo in se kotalila naprej.

Znašla sem se v objemu učene nevednosti.
Ljudje so me obložili z okraski,
vendar nisem razumela njihovega pomena,
da je zlato vse, za kar se borijo.
Z ogrinjalom sem obrisala rosno nebo.
Življenje mi je odvzemalo moči in dneve.
Suša me je prižemala k sebi.
Fosil čas mi je strmel v oči.

Temačno spoznanje je izgon.
Izgon duha!
Preženejo telo,
ne preženejo pa duha v pregonu.
Duh je nepropustna koža.
Duh je ritual, okovica misli, ki varuje.
Kamor greš, s seboj nosiš duha.
Lahko greš v Buenos Aires, Peking,
Sanghaj ali Moskvo. Vseeno je kam!
Vedno nosiš s seboj duha.

Če primeš me za dlan,
mi bo lepo.
Če se mojega dotakneš lica,
mi postalo bo toplo.
Če mi razigrano razmršiš lase,
neslišno potrkaš na moje srce.
Če mi v uho zašepetaš:"Imam te rad..."
si našel ključ od mojih vrat.

Ključ od vrat moje glave,
ključ od duše, srca in telesa.
In če me z nežno strastjo objameš,
greva skupaj gor v nebesa...

Objeta v času, ki nežno beži
med prsti kot pesek beli polzi
in išče del tebe v meni to noč.

V ognju prižiga svoje lepo telo
izvira iz reke izlita nazaj v nebo
se vrača prelepa nazaj na zemljo.

V soju večera uslišiš govorici srca
sence skrivnosti počasi drsijo na tla
tančice neznanega odgrinja tema.

Še hodim, diham, čutim,
Še živim!
Za hrbtom mojim težka pot strmin.
Na srcu so rane in vojska brazgotin!

AMPAK ŽIVIM IN SE UNIČITI NE PUSTIM!

Se ne predam, čeprav boli in žge.
Ne bom jokala!
Se veselo bom smejala in glasno pesmi pela!
Vseeno, če bo noč.

VEM, ME USLIŠAL BO IN DAL MI MOČ!

Osvobodimo se čudnega vtisa,
da smo rojeni le za okras črni ebenovini.
Za bolestni blues oči v gubah temé.

Kaj bi brez fanfare življenja?
Izžarevanja lepote barv.
Z milino ovenelih rož v očeh
darujemo dneve nočem.

Vse poti me vodijo
skozi tvoje oko.
Na kljuki zrkla
je moja roka.
Vstopam v prostor
za posvečene
in ti mi odpiraš duri
v udobje duše.
Iščem dan miru.
Sprejemaš me
in piješ požirek
za požirkom.

Vsi imamo očeta in mater,
ki nekoč postaneta večna.
Nekega dne ostanemo sami
in starši zasedejo prazno mesto,
ki jim znotraj otroka pripada.

Otrok se svojih staršev vedno
hvaležno spominja. Nek blag spomin
spi v veži, ki ga dramiš v svili sanj.
Tudi pesmi so včasih iz takšne snovi,
da duša potuje po prstih in išče.

potopim se v odsev
sramežljivosti zadrhtim
ko me slačiš poželjivo
hotno se približaš
moji nedotakljivi čistosti
lažni belini

zaznaš me v globini biti
posrkaš dišim

obarvaš rdeče …

Poglej ljubi kako se mi zasvetijo oči
ko si ob meni, ko me nežno božaš ti.
Moji dolgi lasje padajo ti na dlani
mehka koža čaka, da jo božaš ti.

Poglej kot bi zvezde padale z neba
so dotiki tvoji nežni, odpirajo srce.
Poljubljaš moje Tebe željne ustnice
objeta nežno stapljava v večno Eno se.

V svet pošiljam krila ptice,
ki je v kletki zame pela.
V veter spuščam seme rože,
ki je meni le cvetela.

Rada sem imela ptico,
sem ljubila tisti cvet...
Ljubosumno sem ju skrila,
zdaj ljubezen spuščam v svet.