Vsi imamo očeta in mater,
ki nekoč postaneta večna.
Nekega dne ostanemo sami
in starši zasedejo prazno mesto,
ki jim znotraj otroka pripada.
Otrok se svojih staršev vedno
hvaležno spominja. Nek blag spomin
spi v veži, ki ga dramiš v svili sanj.
Tudi pesmi so včasih iz takšne snovi,
da duša potuje po prstih in išče.
Misli so mehke, krhke in lomljive.
Iščejo tam, kje leži neutemeljenost.
Velika premoč, ki ugaša mesečino.
Tam, kjer ne seže več nobena misel.
Prav na dnu, kjer boli in je temačno.
So oči matere v oceanih glasbe,
ki jo premore valovanje morja,
vzdolž bližnjic, ki se pomikajo
na levo med nitke svetlobe?
Po morju plava drevo, brez korenin,
ki nikoli ne doseže cilja obale,
da bi reklo:"Zemlja, odpri materi oči!"
Kakor mejnik stoji oče
kot mejni kamen, da pogled
v drugi svet ni mogoč.
Odpira mi neskončne vedute,
a jaz slišim le pretakanje besed.
Dež, ki štropota v šumenju Soče.
Mati je kot temeljni kamen zgradbe
znižanih stropov in zoženih sten,
ki jo vrtinec megle jemlje vase.
Nevidna so ji vrata tega sveta.
In vendar je nebo nocoj slečeno teme
v zvezdni noči, da bi mati lahko prišla
po svoje okraske, dragocene tkanine
in obeske. Kdo bo nosil njena oblačila?
Za začetek naj si vzeme s seboj
vsaj svoje stvari in pisalo,
da bo popisala nedokončan svet.
Jaz se ji še ne morem pridružiti,
ker se še nisem naučila brati
zemljevida neskončnosti.
Vsi imamo očeta in mater,
