Vse poti me vodijo
skozi tvoje oko.
Na kljuki zrkla
je moja roka.
Vstopam v prostor
za posvečene
in ti mi odpiraš duri
v udobje duše.
Iščem dan miru.
Sprejemaš me
in piješ požirek
za požirkom.

Jemlješ me,
dodajaš in odvzemaš.
Krasiš me s pentljo svile
in pleteš z nitmi
blagega šepeta.
Gledam se v ogledalu
tvojih oči,
ki kakor prsti telesa
tipljejo sanje.
Kakor korenina so,
ki potrebuje
sprejemanje zemlje.
V njih je prostor,
kjer se obiskujeta
in stikata
višina in globina v eno.