Se spominjaš Cic,
kako sva skupaj sedela na klopci
v parku pod ljubljanskim gradom.
Bila sem samo en dan zaljubljena vate.
Prav nič mi ni bila všeč tvoja
živobarvna kravata, s katero si hotel
narediti name vtis, pa premočan vonj
je imela tvoja kolonjska voda po britju.
Ali nisi vedel, da sem pesniška duša
in da imam rada nežne stvari.
Tudi tvoja boksarska dlan je bila
prerobata zame. Pri meni je bilo
vse tako mehko in rožnato.
Si opazil Cic, da sem ti položila
na klopco šopek vijolic,
ki sem jih nabrala zate
in ti si jih pustil, da so ovenele.
Nisi bil zame Cic, spominjam se le
tvojih lepih oči, ki so me zvabile
na randi s teboj pod grad.
Bila sem zaljubljena vate samo en dan, Cic.
Zares mi je žal, ko si pa bil tako čeden.

Vsak ima svoj nočni nokturno
in je gospodar svojih misli in sle,
ko se zapre besedam
in se predaja dražilnim občutkom,
ki se mu naslednji dan
sploh ne zdijo pomembni.

Noč ima svojo moč.
Je kupica vina, ki uspava.
Umirja svet zvokov
in izroča domišljijo sanjam.

V zanosu magične besede
se ptice umaknejo v visoke krošnje...
Vode pospešijo tempo
in drevesne krošnje zašumijo...
Dvigam roke k nebu, zakričim...
Naj se zgrnejo oblaki,
naj se razbohoti tema...
Bliski naj zaplešejo z gromi
Pokaži moč, Gromovnik,
Razgrni plašč in sprejmi,
kar ti s Skale Sveta kličem
in se ne oziraj, ko ti vzamem,
kar se v ognju je kalilo...

Dotik s prsti po mehki
pristriženi travi...
In sanje poneso sanjalca...
tja, v vonjave,
tisočev svežih cvetlic...
Vode so žive...
polzijo žuboreče
in igrivo hrepeneče...
sence plešejo svoj ples...

Zamah kril...
in ptica se dvigne...
visoko...
v neskončno modrino...
in krasna tišina jo spremlja...
zaokroži goro...
spečo v jutranji meglici...
leti naprej...
nad srebrno modro bledico...
nikoli spečega morja...
in preleti belino obale...
ter opazuje zelene gozdove...

Z veseljem je prihajal
vedno,ko se mu je zdelo,da je dobrodošel...
Od sveta zavržen bohem
prepričan,da je našel zavetišče...
TAM...

V svoji vznesenosti je skoraj pozabil nase
in maske so padle,niso bile potrebne
glad je bila silna, približati se čimbolj najdenemu
in pozornost je izkazoval s skromnim darilom-
podaril je sebe,svoj Id
NJEJ

Stopinje so moje v ljubezni
ko hipnotično zrem ti v oči
slediš lahko le svojemu srcu
in najdeš s prahom pokrite poti.

Obstajam kot senca tvojega večera
skozi tebe se zrcali moj odsev
sem topla misel tvojega nemira
ti postajaš ljubezni najlepši odmev.

Prosim pusti sanjam sanje!

Prišla si kot utrinek,
posvetila si kakor sonce,
bila si zvezda mojega neba,
bila si več kot to,
bila si vsaka moja ura.

Zato pusti sanjam sanje!

Občutek lepote-pogled na drevesa
in pesem dveh ptic, ki se v krošnji zgodi.
Omamni vonj cvetja se dviga v nebesa,
ko sapica vetra se s soncem lovi.

Vrtijo metulji se kakor peresa,
a kamen ob poti mogočno molči.
In sence skrivnostne kot črna telesa
se dvigajo, padajo v boju luči.

Miccini Eugenio je pesnil,
da je poezija nasilje.
Skušnjava esktralingvističnega.

O moja zelena duša, nerzreli sadež
zavržene ženske kakovosti,
prvovrstna iztočnica v izbiri
odrešitve ženske v sebi.
Hčerka quales triremes in tempestate.
Psihodrama rdeče redkvice
z belo sredico. Zabodena hostija
z nitjo, namakano v kačji slini,
potegnjeno skozi šivankino uho.

Vraščene glasilke v grlu
so organ kakor likalnik ali vlak,
ki se pekoče in piskajoče odziva,
na trenutke kot pekoča paprika.

Vse glasne stvari se naselijo
v ustih, ostanejo na suhih ustnicah
in kamnijo na zobnih oblogah.
Mehke in tople glasove
pa ujame uho, pogled in srce.

Srditi vihar se je zaganjal v zvonove,
ki so bili v obraz, ko so rasle
kamnite veličine kot utelešena beseda.
V kamniti masi je zapuščena navzočnost duha,
povnanjena osebnost milijonov nekdaj živečih,
nema pred očmi neukih beduinov
in karavanami turistov na kamelah.

Žive besede so vklesane in vgravirane
v materialno snov. Kot zlate kače se vijejo
templji na terasastih pobočjih.
Ponudi svojim očem videnje sveta
in svojim rokam, da otipljejo svilo duše,
ki je podarila svoje vidno telo v kamnu.
Obriši kaplje znoja in solza, ki se nabirajo
v grozdih spomina vzhajajoče dežele,
ko plavaš z nemirnim ritmom kulturnega
valovanja skozi čas, medtem ko ti srce
dozoreva medene sokove spoznanj.

Krivda prihaja skozi povrhnjico na dan.
Izraža se v znojnih kapljah izpod rešetk duše.
Vest je sužnja spomina nanjo.
Živeti brez ali s krivdo pa ni eno in isto.

Moderno je biti zgodovinsko pozitivističen
s podaljšano iluzijo idej o pravičnosti.
Biti svetovnotvorno blaženo kriv krivic brez krivde,
političnotvorno nekriv krivic
za eksistenčno krivdno breme pravici?

Jutri je nedelja.
Delati nič posebnega
je sladko brezdelje,
ki umirja andrenalin.

Delati nič posebnega
je lahko ničesar ne videti,
ničesar ne vedeti,
ničesar ne slišati,
ničesar ne občutiti
in je nedelo lahko klopčič
slakorne pene.

Samo midva.
Le ti in jaz.
In tista tiha sreča,
ki nama lega na obraz.

Samo midva.
Le ti in jaz.
Na stari, bledi sliki,
ki jo že načenja čas...

Šumenje morja,
vetra šepet,
ptice ščebet,
zvok divjine...
in otožna pesem violine.

Ko človek odpre srce glasbi,
ne potrebuje več besed.

Pridite, sanje! Povabim vas k sebi!
Delajte družbo mi v temnih nočeh.
Naj me očarajo barve in slike,
ki bodo ležale na mojih očeh.

Pridite, sanje! Lahno poplesujte
in se zavrtite prek moje glave.
S tihim, umirjenim, nežnim korakom
splazite se še v moje srce...

Ogledujem si te stopinje,
ta moj pečat v mivki,
ki ostaja za menoj,
ko stopam vse bliže morju,
temu naravnemu biseru,
plesišču sončnim žarkom,
ki prižigajo iskre v očeh,
in v celoti se prepustim ugodju,
ko morje z vetrovi pričara angelske glasove.

Ti si v meni,
jaz sem v tebi.
Sva svetova dva,
ki se v sanjah srečata.

Moja pot je tod,
tvoja je drugod.
Sva utrinka dva,
ki na nebu sta se srečala.

Vse na svetu tem
se giblje, diha in premika.
Še v temni noči se na nebu
zvezdica svetlika.

Vse na svetu tem
rodi se in nekoč umre.
Tudi močno, trdo skalo
včasih kak vihar podre.

Duh samotar se pleza
skozi tuljavo kačje kože,
brez lastnih rok in nog
in izroča svojo dušo
krutim idealom,
medtem ko mu iz razcepljenega jezika
švigajo plameni s sporočili,
da je on edina resnica in luč.

A luč dela stvarem senco.
Senca je tema, zlo, brezno
in blodnja poti.

Poglej ta žarek svetleči,
ljubezen, utrip goreči,
v daljavi zvezdo prižgano,
mojemu srcu izbrano.

Tam si, v vsem svojem siju,
kjer najine duše se dobijo,
objameva se in zaspiva,
dokler v jutru se ne zbudiva.

Občutim težo, ki na prsi pritiska,

od silne energije kar skeli,

tisto prav prijetno boli,

da iz svoje kože stopil bi.


V srce se zareže vsak utrip,

ko delam do tebe premik,

komaj sapo še lovim,

ko tvoj poljub dobim.