Vse, karkoli storimo v življenju,
ima izhodišče v trenutku,
ta pa je vzet iz niza trenutkov,
kateri se razvejajo naokrog,
kakor korenine, še ne povsem
in v celoti zraslega drevesa...
In v dogajanju raste to drevo,
visoko, višje od pričakovanj,
ali pa ostane malo drevesce,
pa vendar postane nekaj kot
posledica nekega izhodiščnega vzroka...
Kot vejevje novo zraslega drevesa
se razvija delovanje tega gibanja
v smeri, ki se nepredvideno usmerjajo,
kot nekaj, izven našega zavestnega vpliva...
In vejevje se bogati z novimi in novimi
sveže rojenimi temi ali onimi listi...
Mi, mi pa smo opazovalci, svojih,
vzročno posledičnih samodelujočih
izvenzavestnih, vzporednih dejanj...
Ko vendar udejanjenje naših misli
in hotenj postane mogočno, bogato drevo,
takrat odpremo dlani in vnjih shranimo
sad, ki je zrasel z našega drevesa...če je...

Dan enak ni dnevu, niti v noči vedno mesečina...
Ljubezen je človeku sreča, a včasih tudi bolečina...
Beseda kdaj nektar je sladkega medu,
v trenutku drugem daljna visočina...
Ne vedel, resnično, bi, kaj je resnica in kaj Maya,
krog sreče se obrača, zdaj tam začetek in zdaj tu...
Ko razbereš pojme, kaj je in kaj ni iluzija,
takrat izreci iz resnice svoje misli,
kam korak tvoj naredi stopinjo, naslednjega koraka,
se v pesku izriše njena sled, ali pač ostane neopazna...
Ko gledaš svet in misliš, kako te potrebuje,
kako se vedno moraš vsemu odzvati,
ne vidiš mar besede te, ne veš, kaj vse vsebuje?
V dnevu, ki prihaja, in nočni mesečini,
obrni se na vse strani in glej, kaj vidiš...
Če ta sem pred teboj, ko gledaš to, kar vidiš,
pogled usmeri s sveta name, ne preko mene v svet,
ker čas je sicer večen, vendar zagotovo ne ljudje...
Prenesi misel v besedo, nektar sladkega medu,
sicer pa v daljno visočino, pač kakor ti veli srce...
Resničnost ta je, ki je tu, v iluziji me ne najdeš...

Veš, sprehajajoč s teboj
po skrivnih stezah mojega sveta,
sem vedel v sebi, to, kar pravim ti sedaj,
da sprehod je najin ta edini,
in steze, po katerih sva hodila,
misleč, da so to steze najinega sveta,
so izginjale za najinimi koraki...
In vodnjaki, kjer z njih pila sva vodo,
so usahnili takoj, ko sva se oddaljila...
Zelenje tisočih dišav, ki midva sva jim dala vonj,
so nazaj postale gošča in trnje...
In stene tega lepega sveta, kjer zapisala
sva najini imenu tu za večnost,
so se podrle v teži najinih teh zmot...
Ničesar ni ostalo zate in zame,
ko sva se ozrla na to kratko pot,
kjer še vedno se oklepa roka roke,
pa vendar vem, kar veš tudi ti:
Moj svet ni tvoj in tvoj ne more biti moj...
Stopava s počasnimi koraki do teh gajev vrat
tega najinega novega sveta, nosilca najinih imen...
In roka izpusti roko, oči se najine še enkraj srečajo...
Vse je resnično v njih, vse to, kar je, in je lepo...
Naj za vedno v njih ostane zapisano, kar veva oba, da bo...
Še korak...in zapustiva Mavrični planet..

Z glasbenim bleskom
naj mi stih spolzi iz rok.
Čaka ga žareča pot.
Dišeča fluidnost.
Vonj rdeče žarečega cveta.
Vsa sem čutno spevna,
magična, po kapljicah iztekajoča
se v besede, ki so vzele
stanje iz duše in ga polagajo
na jesenske liste, ki lebdijo
med nebom in zemljo.
Lebdijo kot majhna čustva za vas.

Ugasnite luči
in prisluhnite v temi
besedi, ki se topló izgovarja.
Predigri glasov v prostornini,
odmevu gore, ozračju zvena v daljavi,
vraščeni v iskreči se kremen.
Besedi, ki mehča in topi kamenine,
objame in se vrne ko odrasteš.

Ptica razpira krila v horizontih,
njena krila plapolajo
in razgaljajo nebo,
kakor veter razžene ubogljive oblake.
Kakor zadrževani izdih dušo.

Se spominjaš Cic,
kako sva skupaj sedela na klopci
v parku pod ljubljanskim gradom.
Bila sem samo en dan zaljubljena vate.
Prav nič mi ni bila všeč tvoja
živobarvna kravata, s katero si hotel
narediti name vtis, pa premočan vonj
je imela tvoja kolonjska voda po britju.
Ali nisi vedel, da sem pesniška duša
in da imam rada nežne stvari.
Tudi tvoja boksarska dlan je bila
prerobata zame. Pri meni je bilo
vse tako mehko in rožnato.
Si opazil Cic, da sem ti položila
na klopco šopek vijolic,
ki sem jih nabrala zate
in ti si jih pustil, da so ovenele.
Nisi bil zame Cic, spominjam se le
tvojih lepih oči, ki so me zvabile
na randi s teboj pod grad.
Bila sem zaljubljena vate samo en dan, Cic.
Zares mi je žal, ko si pa bil tako čeden.

Vsak ima svoj nočni nokturno
in je gospodar svojih misli in sle,
ko se zapre besedam
in se predaja dražilnim občutkom,
ki se mu naslednji dan
sploh ne zdijo pomembni.

Noč ima svojo moč.
Je kupica vina, ki uspava.
Umirja svet zvokov
in izroča domišljijo sanjam.

V zanosu magične besede
se ptice umaknejo v visoke krošnje...
Vode pospešijo tempo
in drevesne krošnje zašumijo...
Dvigam roke k nebu, zakričim...
Naj se zgrnejo oblaki,
naj se razbohoti tema...
Bliski naj zaplešejo z gromi
Pokaži moč, Gromovnik,
Razgrni plašč in sprejmi,
kar ti s Skale Sveta kličem
in se ne oziraj, ko ti vzamem,
kar se v ognju je kalilo...

Dotik s prsti po mehki
pristriženi travi...
In sanje poneso sanjalca...
tja, v vonjave,
tisočev svežih cvetlic...
Vode so žive...
polzijo žuboreče
in igrivo hrepeneče...
sence plešejo svoj ples...

Zamah kril...
in ptica se dvigne...
visoko...
v neskončno modrino...
in krasna tišina jo spremlja...
zaokroži goro...
spečo v jutranji meglici...
leti naprej...
nad srebrno modro bledico...
nikoli spečega morja...
in preleti belino obale...
ter opazuje zelene gozdove...

Z veseljem je prihajal
vedno,ko se mu je zdelo,da je dobrodošel...
Od sveta zavržen bohem
prepričan,da je našel zavetišče...
TAM...

V svoji vznesenosti je skoraj pozabil nase
in maske so padle,niso bile potrebne
glad je bila silna, približati se čimbolj najdenemu
in pozornost je izkazoval s skromnim darilom-
podaril je sebe,svoj Id
NJEJ

Stopinje so moje v ljubezni
ko hipnotično zrem ti v oči
slediš lahko le svojemu srcu
in najdeš s prahom pokrite poti.

Obstajam kot senca tvojega večera
skozi tebe se zrcali moj odsev
sem topla misel tvojega nemira
ti postajaš ljubezni najlepši odmev.

Prosim pusti sanjam sanje!

Prišla si kot utrinek,
posvetila si kakor sonce,
bila si zvezda mojega neba,
bila si več kot to,
bila si vsaka moja ura.

Zato pusti sanjam sanje!

Občutek lepote-pogled na drevesa
in pesem dveh ptic, ki se v krošnji zgodi.
Omamni vonj cvetja se dviga v nebesa,
ko sapica vetra se s soncem lovi.

Vrtijo metulji se kakor peresa,
a kamen ob poti mogočno molči.
In sence skrivnostne kot črna telesa
se dvigajo, padajo v boju luči.

Miccini Eugenio je pesnil,
da je poezija nasilje.
Skušnjava esktralingvističnega.

O moja zelena duša, nerzreli sadež
zavržene ženske kakovosti,
prvovrstna iztočnica v izbiri
odrešitve ženske v sebi.
Hčerka quales triremes in tempestate.
Psihodrama rdeče redkvice
z belo sredico. Zabodena hostija
z nitjo, namakano v kačji slini,
potegnjeno skozi šivankino uho.

Vraščene glasilke v grlu
so organ kakor likalnik ali vlak,
ki se pekoče in piskajoče odziva,
na trenutke kot pekoča paprika.

Vse glasne stvari se naselijo
v ustih, ostanejo na suhih ustnicah
in kamnijo na zobnih oblogah.
Mehke in tople glasove
pa ujame uho, pogled in srce.

Srditi vihar se je zaganjal v zvonove,
ki so bili v obraz, ko so rasle
kamnite veličine kot utelešena beseda.
V kamniti masi je zapuščena navzočnost duha,
povnanjena osebnost milijonov nekdaj živečih,
nema pred očmi neukih beduinov
in karavanami turistov na kamelah.

Žive besede so vklesane in vgravirane
v materialno snov. Kot zlate kače se vijejo
templji na terasastih pobočjih.
Ponudi svojim očem videnje sveta
in svojim rokam, da otipljejo svilo duše,
ki je podarila svoje vidno telo v kamnu.
Obriši kaplje znoja in solza, ki se nabirajo
v grozdih spomina vzhajajoče dežele,
ko plavaš z nemirnim ritmom kulturnega
valovanja skozi čas, medtem ko ti srce
dozoreva medene sokove spoznanj.

Krivda prihaja skozi povrhnjico na dan.
Izraža se v znojnih kapljah izpod rešetk duše.
Vest je sužnja spomina nanjo.
Živeti brez ali s krivdo pa ni eno in isto.

Moderno je biti zgodovinsko pozitivističen
s podaljšano iluzijo idej o pravičnosti.
Biti svetovnotvorno blaženo kriv krivic brez krivde,
političnotvorno nekriv krivic
za eksistenčno krivdno breme pravici?

Jutri je nedelja.
Delati nič posebnega
je sladko brezdelje,
ki umirja andrenalin.

Delati nič posebnega
je lahko ničesar ne videti,
ničesar ne vedeti,
ničesar ne slišati,
ničesar ne občutiti
in je nedelo lahko klopčič
slakorne pene.

Samo midva.
Le ti in jaz.
In tista tiha sreča,
ki nama lega na obraz.

Samo midva.
Le ti in jaz.
Na stari, bledi sliki,
ki jo že načenja čas...

Šumenje morja,
vetra šepet,
ptice ščebet,
zvok divjine...
in otožna pesem violine.

Ko človek odpre srce glasbi,
ne potrebuje več besed.

Pridite, sanje! Povabim vas k sebi!
Delajte družbo mi v temnih nočeh.
Naj me očarajo barve in slike,
ki bodo ležale na mojih očeh.

Pridite, sanje! Lahno poplesujte
in se zavrtite prek moje glave.
S tihim, umirjenim, nežnim korakom
splazite se še v moje srce...

Ogledujem si te stopinje,
ta moj pečat v mivki,
ki ostaja za menoj,
ko stopam vse bliže morju,
temu naravnemu biseru,
plesišču sončnim žarkom,
ki prižigajo iskre v očeh,
in v celoti se prepustim ugodju,
ko morje z vetrovi pričara angelske glasove.