Veš, sprehajajoč s teboj
po skrivnih stezah mojega sveta,
sem vedel v sebi, to, kar pravim ti sedaj,
da sprehod je najin ta edini,
in steze, po katerih sva hodila,
misleč, da so to steze najinega sveta,
so izginjale za najinimi koraki...
In vodnjaki, kjer z njih pila sva vodo,
so usahnili takoj, ko sva se oddaljila...
Zelenje tisočih dišav, ki midva sva jim dala vonj,
so nazaj postale gošča in trnje...
In stene tega lepega sveta, kjer zapisala
sva najini imenu tu za večnost,
so se podrle v teži najinih teh zmot...
Ničesar ni ostalo zate in zame,
ko sva se ozrla na to kratko pot,
kjer še vedno se oklepa roka roke,
pa vendar vem, kar veš tudi ti:
Moj svet ni tvoj in tvoj ne more biti moj...
Stopava s počasnimi koraki do teh gajev vrat
tega najinega novega sveta, nosilca najinih imen...
In roka izpusti roko, oči se najine še enkraj srečajo...
Vse je resnično v njih, vse to, kar je, in je lepo...
Naj za vedno v njih ostane zapisano, kar veva oba, da bo...
Še korak...in zapustiva Mavrični planet..
Veš, sprehajajoč s teboj
