NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024
  • Vabilo na Festival duševnega zdravja 2024

  • četrtek 16-maj
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • petek 17-maj
  • EKO 9: Oči v skali

  • sobota 18-maj
  • Mesec mode v muzeju

  • nedelja 19-maj
  • Čarobna glasba Harryja Potterja

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  • ponedeljek 27-maj
  • Still Corners (UK) - 27. 5. 2024, Škofjeloški grad - Festival In Memoriam prof. Peter Hafner - 15 let

  • petek 31-maj
  • Operna noč

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Iluzija   
    četrtek, 25. oktober 2007 @ 14:03 CEST
    Uporabnik: Mark Ardent

    Veš, sprehajajoč s teboj
    po skrivnih stezah mojega sveta,
    sem vedel v sebi, to, kar pravim ti sedaj,
    da sprehod je najin ta edini,
    in steze, po katerih sva hodila,
    misleč, da so to steze najinega sveta,
    so izginjale za najinimi koraki...
    In vodnjaki, kjer z njih pila sva vodo,
    so usahnili takoj, ko sva se oddaljila...
    Zelenje tisočih dišav, ki midva sva jim dala vonj,
    so nazaj postale gošča in trnje...
    In stene tega lepega sveta, kjer zapisala
    sva najini imenu tu za večnost,
    so se podrle v teži najinih teh zmot...
    Ničesar ni ostalo zate in zame,
    ko sva se ozrla na to kratko pot,
    kjer še vedno se oklepa roka roke,
    pa vendar vem, kar veš tudi ti:
    Moj svet ni tvoj in tvoj ne more biti moj...
    Stopava s počasnimi koraki do teh gajev vrat
    tega najinega novega sveta, nosilca najinih imen...
    In roka izpusti roko, oči se najine še enkraj srečajo...
    Vse je resnično v njih, vse to, kar je, in je lepo...
    Naj za vedno v njih ostane zapisano, kar veva oba, da bo...
    Še korak...in zapustiva Mavrični planet..

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Mark Ardent
  • Več s področja * Poezija, pesmi in verzi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Iluzija | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Iluzija

    Prispeval/a: Lea7 dne ponedeljek, 29. oktober 2007 @ 08:24 CET
    Mark!

    "Vse je resnično v njih, vse to, kar je, in je lepo...
    Naj za vedno v njih ostane zapisano, kar veva oba, da bo..."

    Celotna pesem je tako živo opisana. Kar občutim korake, stisk roke, tisti pogled, ko skušaš za vedno obdržati tisto kar čutiš in vidiš.

    Lep pozdrav!


    Iluzija

    Prispeval/a: Mark Ardent dne ponedeljek, 29. oktober 2007 @ 10:29 CET
    Ja,...resnični so ti dišeči gaji in žuboreči potoki mojega sveta...le vrata do tja so skrivna...


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,45 seconds