Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Glasilke_Pojoc

Glasilke torek, 23. oktober 2007 @ 10:18 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Vraščene glasilke v grlu so organ kakor likalnik ali vlak, ki se pekoče in piskajoče odziva, na trenutke kot pekoča paprika. Vse glasne stvari se naselijo v ustih, ostanejo na suhih ustnicah in kamnijo na zobnih oblogah. Mehke in tople glasove pa ujame uho, pogled in srce. Glasilke prenesejo navznoter avanturo jezika, ki se spremeni v ognjemet v visoki sintezi z dušo. Lahko pa plapolajo v koščenem krilu in se kakor jadra napenjajo in nastavljajo brezmočne vetru z možnostjo izkazovanja svobode v vrišču, ki sežiga kožo drugemu. Nad sabo imajo glasilke nebo, svojo logiko in tudi pesniško religijo. Ob prebiranju neke nerazsodne pesmi sem opazila, da so poslale nekega bralca naj ponovno zorje že zorano njivo na sliki in naj utrga rožo na njej, jo postavi v vazo in vonja njeno barvo. Mislila sem si, da jih bo treba z lučko pogledati. Slišala sem pojoči človeški glas, ki s svojim zvenom vleče za sabo tretjino zvezd in drugih nebesnih teles. Tako je šumel, da sem videla kako je plaval z metuljevimi krili v svojem čistem sijaju. Nobene glasilke pa niso svetnica v grlu, ki bi jim lahko rekli kraljestvo tišine. Glasilkam manjka tudi globina, ne le glasu. Tudi duše imajo svojo frekvenco. Glasilke so organ za zlato zavesa ognja, naložene s tihimi glasovi ljubezni in drvmi, pripravljene za kresove duš. Glasilke se vedno topijo v pogledu in obtičijo na srčnem prekatu. Komentarji (0) www.pozitivke.net