Vraščene glasilke v grlu
so organ kakor likalnik ali vlak,
ki se pekoče in piskajoče odziva,
na trenutke kot pekoča paprika.
Vse glasne stvari se naselijo
v ustih, ostanejo na suhih ustnicah
in kamnijo na zobnih oblogah.
Mehke in tople glasove
pa ujame uho, pogled in srce.
Glasilke prenesejo navznoter
avanturo jezika, ki se spremeni
v ognjemet v visoki sintezi z dušo.
Lahko pa plapolajo v koščenem
krilu in se kakor jadra napenjajo
in nastavljajo brezmočne vetru
z možnostjo izkazovanja svobode
v vrišču, ki sežiga kožo drugemu.
Nad sabo imajo glasilke nebo,
svojo logiko in tudi pesniško religijo.
Ob prebiranju neke nerazsodne pesmi
sem opazila, da so poslale nekega
bralca naj ponovno zorje že zorano
njivo na sliki in naj utrga rožo na njej,
jo postavi v vazo in vonja njeno barvo.
Mislila sem si, da jih bo treba z lučko pogledati.
Slišala sem pojoči človeški glas,
ki s svojim zvenom vleče za sabo
tretjino zvezd in drugih nebesnih teles.
Tako je šumel, da sem videla
kako je plaval z metuljevimi krili
v svojem čistem sijaju.
Nobene glasilke pa niso svetnica v grlu,
ki bi jim lahko rekli kraljestvo tišine.
Glasilkam manjka tudi globina, ne le glasu.
Tudi duše imajo svojo frekvenco.
Glasilke so organ za zlato zavesa ognja,
naložene s tihimi glasovi ljubezni
in drvmi, pripravljene za kresove duš.
Glasilke se vedno topijo v pogledu
in obtičijo na srčnem prekatu.
Vraščene glasilke v grlu
