Miccini Eugenio je pesnil,
da je poezija nasilje.
Skušnjava esktralingvističnega.

O moja zelena duša, nerzreli sadež
zavržene ženske kakovosti,
prvovrstna iztočnica v izbiri
odrešitve ženske v sebi.
Hčerka quales triremes in tempestate.
Psihodrama rdeče redkvice
z belo sredico. Zabodena hostija
z nitjo, namakano v kačji slini,
potegnjeno skozi šivankino uho.

Zlepljene definicije. Šivane misli,
Krpane cunje. Oprsnica opičjega
krzna na ženskih dojkah,
ki vstopa z geometrijskim stopalom
v žrelo uroka. Prostornina v času.
Nasilje osvoboditve.
On postaja tehnični,
jaz ostajam lirična.
V besedni sestavljalnici
in popravljalnici ženske psihe:
Poeticum Femme fatale.

Moški se je spotaknil ob žensko besedo.
Iz razdeljene črke je naredil svoj organ,
ki ni več beseda. Je ravna črta,
lingvistični kodeks moške govorice.
Občevalna čustvena struktura.
Partitura metalnega zvoka.
Literarna razkužba ženske romantike.
Prostodušna monografija
velike poteze moške likovnosti
in glasov nedefinirane zvočnosti.
Verbalni prispevek za skrčene duše.
Vrtoglava hitrost.
in zarivanje snovi v deviško besedo.

Rešilni pas, ko se nebo utaplja
v nevedni vizualnosti.
Kronometrija členitve v dele sekund.
Nepredvidljivost in otopitve
v kozmičnem prostranstvu.
Črni uvid.
Zaklinjam mesec.
Srebrna luna se vidi kot črno sonce.
Meteor se ohlaja v orbiti
moške členljivosti.
Čisto noro stukturiranje falusa
na eno črko njegove strukture v besedi.
Sintaksa zubljev, ki izgorevajo žensko
v moškem in moškega v ženski.
Matematizacija kompozicije v gabaritih.
Zlati rez v brezspolnost.
Manifest za odpravo spolov.
Nikjer koščka ženske.
Magnet je izgubil moč.

Odhajava v temo skozi ravno črto,
skozi evkaliptus maskulinizacije,
brez razkošja feminizma,
že skoraj brez meta poetry intermedia femme.
Zveni popevka o pevcu, ki je hotel
postati štrumpantasta ženska Marlene:
»Oh, I think I am in love«.
Tjavendan skozi glas ozaljšan
kot ženska, neizoblikovan kot moški,
Z dolgo žensko trepalnico.
Ključ kjer vulkani bruhajo
presunjene in šokirane delitve.

Med nami so ljudje,
zgrajeni iz neznanih snovi,
ki niso ne moški ne ženske.
Mutacije, kdo jih razume?
Razvezane vrvi silijo v naravi
nazaj na drevo z nihelističnim trpljenjem
Goethejevega mladega Wertherja.
O svetobolje čudnega
in nerazumljivega sveta!
Sem ženska, ki je kot strela
udarila naravnost v bel list papirja
in z žensko roko napisala pesem.