Steklen pogled ostal je le,
ga duša je pustila.
Praznina je izpraznjena,
telo ovila je črnina.

So na ta deževen dan,
ptice preletele,
temačno so hitele stran,
lenobno krila so razpele.

Mraz iz narave,
se v moje je srce naselil,
toplino je pregnal,
srce v ledeni je oklep oklenil.

Hladna je noč,
dan ves mrzel je in bel,
ledena sem skulptura,
sem umetniška figura.

Prijatelj, le kje si?
Izgubil si se na svoji poti…
Tavaš v temi,
ne vidiš izhoda,
ne najdeš vrat ne ključa.

Molim za tebe pri Bogu,
Angelih in svetem Duhu.
Molim, da odvržeš stare okove
in sprejmeš temni del sebe,
da stopiš korak dalje
v lepše življenje.

Zavedla me je naglica
moje lastne misli.
Le kje je zdaj uvid,
da me Beseda čisti ?

Najdišče golega Vodnjaka,
ne more bit beseda vsaka.
Če besede ni,
s čim Vodnjak se napolni ?

Morda pa je Beseda,
naj bo »Nikdar!« ali »Se-ve-da«,
tisti dih in piš za me,
ko Nič se sebe samega zave.

Drobni sneg iz nebes,
bežni stik dveh teles..
žalost solz iz neba
lenobno padejo na tla.

zemlja z njimi se napaja,
blatu vedno bolj se vdaja.
Glej ljudje so tam na tleh,
lazijo po blatu v greh.

Kaj bo jutri, res ne vem.
Želim si vse lepo, vse svetlo, vse toplo.

Jutri bo nov dan.
Naj mi ustreže to nebo,

Naj bo vse lepo, vse svetlo, vse toplo.
Kaj bo jutri, res ne vem.

Zdenka Smolej

Nežna je bila njena roka...
kakor materina dlan,
oči modre kot nebo,
lasje kot zlato klasje,
obraz. boginje ljubezni...

Odšla je z nočjo,
le spomin je ostal,
čarobni žarek mesečine,
vonj po vrtnicah, ustnice...
nepozabna noč sanj...

Na tisoče steklenih sten nas ločuje.
Vsi imamo alibije, da smo se videli,
da smo se prepoznali v drugem.
Utemeljeni smo med pregradami,
kakor dediči retort iste matere.
Veduta v vertikali prozornih ploskev,
evklidski prostor trirazsežnosti,
kot bi nas bogovi utesnili v svoje uzde
in nas razporedili v družinske albume
s tisočerimi slikami iste družine.
Razdeljena bitja smo v lupinah časa.

Moja zvezdica je tako daleč,
komaj lovim v dehteči vodi njen odsev,

vsakokrat se ponovi refren.

Želim si skriti njo v svojo dlan,
se prste potopijo v gladino tihe reke,

brez nje ne najdem si utehe.

Vidim sanjavo zvezdico le ponoči.
Ko si priprem oči mi pripoveduje pravljico,

v zadnjem? stavku na koncu – vejica ,

Je to moj pravi obraz?, ki kaže me močno in neizprosno
Vprašam se: ali sem to jaz?

Zakaj kaže moj obraz, nekaj kar nisem jaz?
Vprašam se: ali sem že snela masko"?

Masko že davno sem snela.
Zdaj sem ranljiva povsod.

O luna, luna,kaj ti meni delaš, me budiš,spati ne pustiš!
Skozi okno gledaš me, misli begaš, sanje krajšaš.

Tam na nebu se smejiš, da tako svetla si, sonce ti pomaga,
ko pa sonca ni, tvoja moč omaga.

Pride sonce in z njim dan, ki se ga razveselim, tebi luna pa povem, budila me ne boš!
Spustila bom zastore in tvoj sij mi nič ne more.

Zdenka Smolej

Rada bi ti rekla nekaj lepega
rada dala ti nekaj za spomin
vendar ni stvari
ki bi ti jo dala
da dovolj vredna bi bila.
Vzemi mi srce
za vedno shrani si
spomine lepe name,
to nihče ne vzame.

--Ko začutim tvoje roke,
ko počasi drsijo po stegnih,
in iščejo rožo,
da odpre svoj cvet
in se omedi,
da posrka tvoj med,
se mi odpre rajski vrt.

Se mi odpre rajski vrt,
v njem diši,
vidim barve, ki jih še nikoli nisem,
nikoli, nikoli,nikoli.............

Ko je žalost zimila v srcu,
je iz daljnih krajev
priletela lastovka.

Kakor veka,
ki pokriva oko,
je njena perut
ogrnila bolečino.

Nešteto milj je letela,
da je skrila dež
pod svojim perjem.

Spoznanje
terja priznanje:
zmotno vero imaš,
da od Otroka bolje znaš.

Saj Otrok je
vendar to kar
JE,
dokler padli svet
ga ne zatre….....

Mir in spokojnost, le sneg naletava
Kakor da bi snežinke spregovorile,
z belino preoblekle, spremenile,
vse okoli sebe...
se pripravljale na rojstvo ,
ko se bo rodila, zaživela pomlad

Posamezne ptice so zbegane,
Zmedene se iščejo med seboj,
košček strehe, topline, grižlaj,
nekaj kar jih bo obdržalo...
čas preizkušenj, preživetja

Ko se rodim ,sem črn, ko zrastem ,sem črn,
ko grem na sonce ,sem črn, ko sem prestrašen ,sem črn,
ko mi je slabo, sem črn, in ko umrem...sem še vedno črn.

In ti, beli kolega:

ko se rodiš, si rožnat, ko zrasteš, si bel,
ko greš na sonce, si rdeč, ko te zebe, si moder,
ko te je strah, si rumen, ko ti je slabo, zelen,
in ko umreš, si siv....

In ti praviš, da sem jaz obarvan???

Pobožala me je mesečina....
Začutil sem jo kot lahkotno,
božajočo, nežno, skrivnostno
kakor da bi imela žametne oči,
privlačna, kliče k sebi,
vabi v svojo bližino.

Na trenutke starka,
drugačna, le sijaj lica...
Zemlja ji zakriva obraz,
kot da bi jo hotela skriti,
spreminjati videz, spremeniti,
tako kot človek spreminja zemljo.

Z gumijastimi podplati sem drsala po ulici.
Malo sem bila še dopoldansko zaspana,
ker sem dolgo v noč deskala po računalniku.
Na ulici sem srečevala poznane ljudi
in se z njimi rokovala.
Vsi skupaj preprosto nismo vedeli,
da se oddaljujemo vsak k sebi,
da smo v delti ločitve.

Tok nas neusmiljeno žene naprej.
Kaj, ko pa ti nimajo kaj povedati.
Slišim, da pojedo velike količine
holandskega krompirja, italijanskega
riža Carneroli in špagetov Barilla.
Srečala sem olikane in gladke,
srečala robate in uporne,a razumne,
ki se nad spoštljivim človekom
ne spozabijo z neprijaznostjo,
a hitijo naprej. Žene jih čas.

Le kakšen je ta naš planet postav,
živali smo pregnali,
jih na verigo privezali,
potem še v klavnico poslali.

Za to, smo še denar dobili,
da bi prav hitro ga zapili,
nov avto si kupili,
pa takoj se z njim ubili.

Sem se ga napiv
in z mosta dol zaviv,
vode sem se napiv,
pa čevlje tudi sem zaliv .

Prišla je policija ,
rešilni voz in avtovleka ,
so zvlekli me iz pod mosta ,
čeprav megla bila je gosta .

Slišim melodijo
nekje v mesečini.

Zvok otožnega klavirja
me v srebrni sen ovija.

Lističi vrtnic na belem papirju
v ledenih očeh ranljivost rišejo.

DRAKULA

Ne neki od ljudi pozabljeni ulici
je vstal iz blatne luže Drakula in ji sledil.
Bila je majhna delničarka.
Ena izmed mnigih, ki je poslušala trafikante.
Paparazzi s Financ ga čakajo na koncu ulice.
Hočejo intervju kako lobiraš, da dobiš naveze,
kredite, obogatiš čez noč
in kako spraviš male delničarje v stečaj.