Drobni sneg iz nebes,
bežni stik dveh teles..
žalost solz iz neba
lenobno padejo na tla.

zemlja z njimi se napaja,
blatu vedno bolj se vdaja.
Glej ljudje so tam na tleh,
lazijo po blatu v greh.

Smeh nikjer več ne pomaga,
vse je vojna, vse je zgaga.
Eksplozija svet raznese,
Kriza pa še kar nas trese.

Slišiš, tisto milo muho,
ki je preživela prvo zimsko smuko?
Poslušaš kdaj kaj veter poje,
ko teče mimo tvoje hitre hoje?

Ničesar več, ne spomniš se
kar bilo bi za tvoje srce.
Raje v blatu plavaš sam,
kot rišeš Sonce nad megleni dan.