|  Na tisoče steklenih sten nas ločuje.
Vsi imamo alibije, da smo se videli,
da smo se prepoznali v drugem.
Utemeljeni smo med pregradami,
kakor dediči retort iste matere.
Veduta v vertikali prozornih ploskev,
evklidski prostor trirazsežnosti,
kot bi nas bogovi utesnili v svoje uzde
in nas razporedili v družinske albume
s tisočerimi slikami iste družine.
Razdeljena bitja smo v lupinah časa.
Umirjeni ob opoldanskem počitku
žuborimo v svojih steklenih posodah.
Svetimo se od soli, kot da je nebu
nekaj zbežalo iz spomina,
nas zakrilo z vidnimi zastori
in razdelilo kletke po lovkah meduze.
Spopadamo se med nebeškimi gnezdi.
Ne vem ali sem komu hrana
ali je drugi meni jed.
Neločljivih nagnjenj sem z redkimi
odbleski različnosti z drugimi
zasteklenimi bitji. Z nohtom praskam
po šipi in vabim, da pljusknejo bitja
iz svoje posode v mojo.
Vse naokrog so same prosojne zavese
in na tisoče krat razmnoženi jaz.
Ravnodušno se mi zarezuje pogled
hlepečega jelena po vodi.
Utrujena hiram v samoti drugega.
Ne dovolite, da bi vaši prividi
spačili moj obraz v vašem.
Opazujem se iz razloga sledenja.
Prazno ničelno mesto razdeljenosti
je sam vrh vznesenosti božje vednosti,
ohranjujoči kot spomina, da se gledamo
v mejah neprepoznavne usode.
Beremo se kot knjige v češnjevi koščici,
kot še nedokončani duhovni organizem,
razdeljen v drobna poglavja z različnimi
slapovi vedenja o sebi od kod prihajamo
in kam sledijo misli skozi zaznave pregrad,
a ko dejanje usahne v razumu enega,
si utre svoje nove sledi v razumu drugega.
Kakor jeleni rukamo ob steklene robove
in se kotalimo v svoji posodi
vzhodno od rdeče pege na Jupitru
Vse nas spremlja en slepi nemir,
besni in tuleči čas prebija membrane distanc,
vse se spreminja ko potujemo na vzhod
skozi turbulentna območja,
ko prihajamo in izginevamo z viharji
v val poželjivosti neke neznane polastitve.
www.tatjana-malec.si
Iz zbirke "Virtualna poezija" |
NE ZAMUDITE
Zasteklitve
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 5. februar 2009 @ 15:15 CET
poglejte na moj www.tatjana-malec.si Meni Poezija: Virtualna poezija in tam boste lahko občudovali prekrasno sliko Salvatora Dalija (1904 - 1989), ki sodi k razumevanju in vsebini pesmi.
Lep pozdrav
Tatjana
POSLEDNJI LET RDEČEGA ZMAJA
Prispeval/a: MC dne četrtek, 5. februar 2009 @ 22:13 CET
Danes sem videl velikega zmaja,
ki je jezdil na rdečih krilih iz krvavega usnja
in obračal oči proti žareči krogli na nebu.
Tja, kjer seže pogled rdeče pošasti,
seže moja želja. V luskine sijočega trupa,
ki vijuga po razklanem obodu sinjega neba,
so zadrti stekleni drobci pekočih iveri.
Iz tisočerih por kapljajo krvave rose
in švigajo proti žejni zemlji,
da jo napojijo z okusom po pelinu.
Okoli vreščijo ptice in zadirajo kljune
v gospodarjevo telo, zobljejo rdeče strdke,
ki se sušijo in lepijo na žarko kožo,
preden se spremenijo v rdeči dež.
V meni klije zmajevo seme, prepojeno
z rdečimi pikami, ki rojijo v makovem polju
na moji dlani. Ničesar več ni, ne tu, ne tam
sredi krvavega žrela, ki bruha le še postane saje.
Utrujen od čistine neskončnega oboda,
strt od ježe po svinčenem zraku sončnih peg,
izpit od letečih pijavk, ki se zajedajo med luske,
otrpel od ledenih igel, ki mu brusijo krila,
nem od strahu, ki ga prinaša človeštvu,
ponižan od knjig, ki slikajo le pošast,
namesto duše v pepel zakopanega srca,
ki bi hotelo bruhati Ljubezen.
V nozdrvih troglavega pterozavra
iz vročine ognjenih zubljev
zadnje sape krvavih nosnic
se rojevajo cvetovi, ostri kakor
zublji na plamenu hudičevega repa.
Utrujen od modrosti minulih modrecev,
izjedkan v ogledalu praznega stekla,
izgubljen v smaragdnem kalejdoskopu časa,
izpraznjen v vrtincu ognjenih prstanov,
na premcu bolečine, pod jadri brez vrvi,
brez sider počitka, brez zavetja tišine,
brez kuščarke - poslednje svoje vrste,
čisto sam, celo brez lastne sence,
kot duh iz rdečih skalpelov v neskončnem
ritmu drgetajočih Irinij, ki šklepečejo z zobmi,
besnih, ker ostajajo zadaj, v lovu za
kačastim torzom na presečišču rdeče tangente.
Dovolj visoko, da pobegne gravitaciji čandale,
gnan od zavisti slehernikov,
leti proti žareči krogli na nebu,
medtem ko vpija svetlobo helijevih erupcij,
kot lepi mladenič iz Tespije svojo podobo
na gladini ognjenega obroča.
Mark BlackAdder
Iz zbirke »Slaba poezija – dober blef «
p.s.:
Dragi ljubitelji poezije in lepih slik,
poglejte na http://www.artcyclopedia.com/red-dragon-william-blake.html
in tam boste lahko občudovali prekrasne slike, ki jih je naslikal romantični pisec in slikar William Blake (1757-1827), kar nujno sodi k razumevanju in vsebini pesmi Poslednji let rdečega zmaja.
:-)
Poslednji let rdečega zmaja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. februar 2009 @ 10:21 CET
Sodobni literati ponudijo čimbolj nejasna besedila, da kritiki pridejo na svoj račun s svojo hermenevtično razlago. Zanimivo, ko empirično raziskovanje virtualnosti nadomestimo s subjektivnim nadzorljivim ugotavljanjem konkretizacije - včasih tudi s poezijo.
Glede slik Williama Blakeja pa bi rekla, da so genialna anarhija čustev, genialna obscenost, ki mrazi, vsekakor vizionarske in halucinacijske slike n. pr. uživalcev droge, ekstremno realistične. Fiksirajo na smrt. Vzbujajo strah. Uživanje samega sebe v srhu drugega. Ko bom rabila, se bom kakšno zagotovo sposodila.
Ko se bom odpravljala v Terme Čatež, si bom v kovčku prihranila nekaj prostora za Adderjevo knjigo The Whole Damn Dynasty 1485-1917, ki jo priporočajo. Kje se da dobiti njegovo prevedeno poezijo?
Sage
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. februar 2009 @ 11:13 CET
Zasteklitve
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. februar 2009 @ 19:06 CET
Med branjem se premislek opre na Evangelij po Nietzsceju in se trudi, da ne zakrije sledov svojih razmislekov, vendar jih ne razkrije, temveč pokaže svoje miselne poti in avtorja izpostavi novemu branju, da se sam privede do stališča, da Evangelij po Nietzscheju sledi tezi, da je treba vse imeti rad, tudi rdečega zmaja. Zakaj pa ne? Če ljubimo bližnjega, moramo vzljubiti tudi njegove slabosti in slabe razvade.
Zakaj pa ne bi pustili nekomu biti, če se hoče izkazati kot pesnik. Moje čestitke!
Osvetlitve
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. februar 2009 @ 19:23 CET
Poslednji let rdečega zmaja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. februar 2009 @ 22:55 CET
ERSTE MOMENT DER WAHRHEIT - Am Vorabend der slowenischen Kultur-Urlaub
Prispeval/a: MC dne sobota, 7. februar 2009 @ 22:59 CET
schießen ein Bündel Pfeile geteilt
in der gelben Bogen
die Spannung in den Rücken
Arctic Colossus.
Unwiderstehlich langsam
die fragmentierte Wände
in harte Steine
Gray Dolomit.
Unter dem Gewicht der kalten Berge
sammeln Steine
in engen Kanal
Eis-Streams.
Überhang Schiebetüren über den Rand der Tränen
Smaragd Blendung
und Web-weiß.
Singen Sie weinen --
brüllender in den Abgrund,
angepasst, die die offene Wunde.
Weit unter dem Rand der Klinge
Smaragd Fichte Tops
die ihre Messer
Stränge in gelb
Zum Anfang der blaue Himmel,
ist, dass wird nie berührt werden.
Nur einer steht,
am Rande der Überhang,
wie ein Baum,
Auch die menschliche
und niedriger für ein Gott.
Gegeißelt in Hochöfen
Berg Wirbelstürme,
schlafen in der Kälte lange Nächte,
betont, ohne Waffen und unterstützt,
gebrochen, gesprungen von oben nach unten,
mit allen Säfte in den Stamm,
verankert in den Felsen,
langsam gemahlen
Kapillaren in den Boden,
gezogen, die
Saft des Lebens.
Ständige, Atmung,
Hält und leiden
Profanität in die kalte Einsamkeit.
Da eine Sekunde
in der ersten Minute des Tages
den Hängen des Toten von jenseits der Grenze
schießen ein Bündel Pfeile geteilt
in der gelben Bogen
die Spannung in den Rücken
Arctic Colossus.
Da die Zeit der reinen Licht,
denn ohne die Illusion der Schatten
die erste und die letzte Wahrheit.
Markus SchwarzOtter
Aus der Sammlung »der Schlechte Poesie - ein guter Bluff"
P.S.:
Dragi ljubitelji poezije in lepe glasbe,
poglejte na http://www.youtube.com/watch?v=ai-7OAFMBsc
kjer bo vaša ušesa pobožala prekrasna glasba, ki jo je napisal neoromantični nemški skladatelj Richard Strauss(1864 –1949), kar nujno sodi k razumevanju in vsebini pesmi »Erste Moment der Wahrheit«.
In seveda, za vse Krajnce, ki ne razumejo jezika največjih evropskih pesnikov, filozofov in glasbenikov, na čelu z Goethejem, Heideggerjem in Beethovnom, še moj skromen prevod in seveda - čestitke ob kulturnem prazniku.
PRVI TRENUTEK RESNICE
Izza obronkov mrtvega roba
ustreli šop razklanih puščic
iz rumenega loka,
ki se napenja za hrbtom
ledenega kolosa.
Neustavljivo počasi
se drobijo stene
v ostro kršje
sivega dolomita.
Pod težo mrzlih bregov
se gnetejo kamni
v izjedkanih strugah
ledenih hudournikov.
Čez rob previsa kapljajo solze
smaragdnega bleska
in belih kopren.
Ječijo svoj jok -
bučanje v brezno,
ki jim nastavlja odprto rano.
Daleč pod rezilom roba
smaragdni vrhovi smrek
zrcalijo svoje osti
v rumene pramene
nazaj proti vrhu sinjine,
ki se je ne bodo nikoli dotaknili.
Samo nekdo stoji,
na robu previsa,
kot drevo,
preveliko za človeka,
in prenizko za boga.
Izbičan v pišu
gorskih orkanov,
otrpel v hladu dolgih noči,
vztraja brez vej in opore,
grčav, razklan od vrha navzdol,
z vsemi sokovi v korenu,
zasidranim v kamnu,
ki ga počasi drobi
v kapilare prsti,
iz katerih vleče
sokove življenja.
Stoji, diha,
vztraja in trpi
v prekletstvu mrzle samote.
Zaradi ene same sekunde
v prvem hipu dneva,
ko izza obronkov mrtvega roba
ustreli šop razklanih puščic
iz rumenega loka,
ki se napenja za hrbtom
ledenega kolosa.
Zaradi trenutka čiste svetlobe,
zaradi brezsenčnega privida
prve in zadnje Resnice.
Jezik prihodnosti!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. februar 2009 @ 09:31 CET
Kot zanimivost naj ob Slovenskem kulturnem prazniku povem, da krajnski Janezi le niso tako nerodni, kot se zde. Na polici že 59 let hranim že večkrat prebran prevod pesmi J.W. Goetheja, izdan ob 200-letnici njegovega rojstva, skoraj toliko časa, kot je Goethe pisal "Fausta" (60 let), torej zbirka je iz leta 1950, DZS, tisk in vezava v 4000 izvodih, uredil Fran Alberht. Prevode so prispevali: Alberht Fran, Glazar Janko, Golia Pavel, Ludvik Dušan, Novy Lili, Sovre Fran, Udovič Jože, Vidmar Josip, Vodušek Božo in Župančič Oto.
Jezik prihodnosti je za narod zagotovo slovenščina!
J.W. Goethe:
"Blazni so, pravite vi, o silnih francoskih govorcih,
ki se razlega jim glas preko trgov in cest.
Blazni i meni se zde; a blaznež seje v svobodi
modre izreke, če, ah, v sužnju umolkne modrost."