Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija-Pesem-Zasteklitve-Stene-Locujejo

Zasteklitve sreda, 4. februar 2009 @ 11:04 CET Uporabnik: Tatjana Malec Na tisoče steklenih sten nas ločuje. Vsi imamo alibije, da smo se videli, da smo se prepoznali v drugem. Utemeljeni smo med pregradami, kakor dediči retort iste matere. Veduta v vertikali prozornih ploskev, evklidski prostor trirazsežnosti, kot bi nas bogovi utesnili v svoje uzde in nas razporedili v družinske albume s tisočerimi slikami iste družine. Razdeljena bitja smo v lupinah časa. Umirjeni ob opoldanskem počitku žuborimo v svojih steklenih posodah. Svetimo se od soli, kot da je nebu nekaj zbežalo iz spomina, nas zakrilo z vidnimi zastori in razdelilo kletke po lovkah meduze. Spopadamo se med nebeškimi gnezdi. Ne vem ali sem komu hrana ali je drugi meni jed. Neločljivih nagnjenj sem z redkimi odbleski različnosti z drugimi zasteklenimi bitji. Z nohtom praskam po šipi in vabim, da pljusknejo bitja iz svoje posode v mojo. Vse naokrog so same prosojne zavese in na tisoče krat razmnoženi jaz. Ravnodušno se mi zarezuje pogled hlepečega jelena po vodi. Utrujena hiram v samoti drugega. Ne dovolite, da bi vaši prividi spačili moj obraz v vašem. Opazujem se iz razloga sledenja. Prazno ničelno mesto razdeljenosti je sam vrh vznesenosti božje vednosti, ohranjujoči kot spomina, da se gledamo v mejah neprepoznavne usode. Beremo se kot knjige v češnjevi koščici, kot še nedokončani duhovni organizem, razdeljen v drobna poglavja z različnimi slapovi vedenja o sebi od kod prihajamo in kam sledijo misli skozi zaznave pregrad, a ko dejanje usahne v razumu enega, si utre svoje nove sledi v razumu drugega. Kakor jeleni rukamo ob steklene robove in se kotalimo v svoji posodi vzhodno od rdeče pege na Jupitru Vse nas spremlja en slepi nemir, besni in tuleči čas prebija membrane distanc, vse se spreminja ko potujemo na vzhod skozi turbulentna območja, ko prihajamo in izginevamo z viharji v val poželjivosti neke neznane polastitve. www.tatjana-malec.si Iz zbirke "Virtualna poezija" Komentarji (9) www.pozitivke.net