Steklen pogled ostal je le,
ga duša je pustila.
Praznina je izpraznjena,
telo ovila je črnina.
So na ta deževen dan,
ptice preletele,
temačno so hitele stran,
lenobno krila so razpele.
Veš vzelo je nebo človeka,
ki so radi ga imeli.
Izpraznilo ga teže, greha..
vse je vzelo in vse mu dalo.
Veš koliko spominov je za njim ostalo?
Veliko solz bo še za njim preteklo,
veliko žalostnih se bo še reklo,
žalostinke bodo izzvenele,
a besede bodo prebolele.
Besede dalje bodo šle..
spomine bodo le pustile, bežne vse.
Žareče, žametno boleče,
preperele, bodo na koncu izgorele.
In tam nekje med bolečino,
ljudje bodo čakali.
Da prebrodijo solz sinjino,
ki jih že toliko časa mami.
Tako je to, ko nekoga ni več med nami.
In mi mislimo da smo sami!
Objeme! objeme! Ljudje, ne trpljenja!
Ko si Dušo Bog vzame - na večno zabavo življenja.
|
Smrt
Prispeval/a: Boris Kononenko dne petek, 6. februar 2009 @ 17:33 CET
Le kje naj Sonce greje,
če ne
onkraj mrzle meje?
Ananuša,
ti si Duša,
ki za otoplitev,
ji zadostuje odločitev:
Pridi in me zdaj stopi,
čas je da se Duša,
iz ledu zbudi.
Juda I.
Smrt
Prispeval/a: navihana dne nedelja, 8. februar 2009 @ 00:36 CET
---
ingy
Smrt
Prispeval/a: ananuša dne nedelja, 8. februar 2009 @ 08:32 CET
zima mrzla Dušo še objema
sanje v leden objem objete
zdi se, da za večno so uklete.
Otoplitev bo prišla
srca naša bo našla
v njih toplino prebudila
in v Duši led stopila.
Mrtvo bo srce zbudila
v njega radost bo spustila
žalost za sabo bo pustila
v objem sončni bo stopila.
Smrt
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 10:13 CET
da jo skrbi za svojo Dušo.
A ti Navihana,
ki si v verzih se spoznala,
svoji Duši nehote
roko si podala.
Smrt in Led stopita se,
ko skrb za Dušo
napolni ti srce.
Juda I.