Steklen pogled ostal je le,
ga duša je pustila.
Praznina je izpraznjena,
telo ovila je črnina.
So na ta deževen dan,
ptice preletele,
temačno so hitele stran,
lenobno krila so razpele.
Veš vzelo je nebo človeka,
ki so radi ga imeli.
Izpraznilo ga teže, greha..
vse je vzelo in vse mu dalo.
Veš koliko spominov je za njim ostalo?
Veliko solz bo še za njim preteklo,
veliko žalostnih se bo še reklo,
žalostinke bodo izzvenele,
a besede bodo prebolele.
Besede dalje bodo šle..
spomine bodo le pustile, bežne vse.
Žareče, žametno boleče,
preperele, bodo na koncu izgorele.
In tam nekje med bolečino,
ljudje bodo čakali.
Da prebrodijo solz sinjino,
ki jih že toliko časa mami.
Tako je to, ko nekoga ni več med nami.
In mi mislimo da smo sami!
Objeme! objeme! Ljudje, ne trpljenja!
Ko si Dušo Bog vzame - na večno zabavo življenja.
Steklen pogled ostal je le,
