Z gumijastimi podplati sem drsala po ulici.
Malo sem bila še dopoldansko zaspana,
ker sem dolgo v noč deskala po računalniku.
Na ulici sem srečevala poznane ljudi
in se z njimi rokovala.
Vsi skupaj preprosto nismo vedeli,
da se oddaljujemo vsak k sebi,
da smo v delti ločitve.

Tok nas neusmiljeno žene naprej.
Kaj, ko pa ti nimajo kaj povedati.
Slišim, da pojedo velike količine
holandskega krompirja, italijanskega
riža Carneroli in špagetov Barilla.
Srečala sem olikane in gladke,
srečala robate in uporne,a razumne,
ki se nad spoštljivim človekom
ne spozabijo z neprijaznostjo,
a hitijo naprej. Žene jih čas.

Sprehod sem nadaljevala,
ko je komunala očistila ulico
papirjev, čikov, arašidinih olupkov
in jeznih jebenti izpljunkov.
Vedela sem, da hoja po svežem zraku
ne more popraviti človeku
njegovih napak in značaja.

Ljudje se srečujemo, oprezamo in opazujemo.
Redko si izmenjamo telefonske številke,
vse redkeje se povabimo na kavo.
Vsi imamo pravico do boljšega življenja.
Pogovore gradimo bolj na politiki
kot na prijateljstvu in želji po zabavi.
Včasih smo se še smejali, a danes smo
tako resni, da še komaj premoremo nasmeh.

Tudi ko čakamo vrsto pred
bančnim avtomatom, smo zamišljeni.
Srečala sem tudi takega, ki si je poravnal
kravato in mislil, da hodi po rdečem tekaču.
Nato se je ustavil pred loterijo, vstopil
in dvignil dobitek. Ob njem je stal nekdo drugi,
ki je mislil, da bo dobil vsaj za vrečo krompirja,
a kaj, ko je sreča vedno dogma.
Malo ima težav z golim razumom.
Nasmehne se tistemu, ki je ni klical iz potrebe.

V neki gostilni so moški igrali moro,
nekateri pa tarok ob izpraznjenih kozarcih.
Videla sem tudi skupino mladih.
eni so bili pijani od piva in ruma,
drugi opiti in vzneseni od droge.
Naslanjali so se s komolci na točilno mizo,
zaudarjali po alkoholu in glasno govorili.
Upala sem, da bom našla na ulici kakšnega,
ki bi se hotel z menoj pogovarjati,
pa četudi se ne bi z mano strinjal.

Mnogi so se usedli v svoje zablindirane
avtomobile in se odpeljali v Špar center.
Po ulici se je valil nek zahrbtni rak,
ki mu nisem mogla dati pravega imena.
Na nekem oknu ulice je visela vrv
za obešanje perila, ki jo je pred kratkim
nek obupanec, ki je izgubil službo,
hotel uporabiti, da bi si zadrgnil vrat,
pa je pozvonila socialna delavka
in mu prinesla paket od Rdečega križa.

Delta ulice se je kakor razkoračena
nabrekla krava zlila v morje.
Odhitela sem domov, poklicala po telefonu,
a je zvonilo v prazno.

www.tatjana-malec.si