Od DNK do sistema kundalini energije

Osnova biološkega življenja v „ našem svetu“ je DNK. Zgrajena je kot vijačnica ali dvojna spirala. Različni pari aminokislin, razporejeni na obeh straneh spirale, predstavljajo osebni načrt za telesno zgradbo vsake časovno individualne življenjske oblike. Dvojna spirala je nosilec zavesti vsake celice pri vseh življenjskih oblikah na zemlji. Vsako biološko telo ima enkratno DNK . Tako lahko na podlagi informacije v DNK iz vsake posamezne celice nastane popolno telo.

Tudi planet Merkur ima v svojem simbolu dvojno spiralo. To kaže tudi na nov razvoj tretje narave po rojstvu prerojene zavesti v “ polju vstajenja”, zaradi zgoščevanja snovnega sveta je pot tega rojstva dolga. Poteka med “padcem” prvotne zavesti ter njeno prenovo in vrnitvijo v prvotno življenjsko polje.

Kaj je pravzaprav strah? Od kot izvira? S tem vprašanjem se več ali manj sooči vsak človek. Beseda " strah" izhaja iz latinske besede"avgustus", ki pomeni"tesen""utesnjen" in je povezan s pojmom ozek, ne prostoren. Takšna stiska ali bojazen vedno prihaja iz našega srca, ki potem preide v našo zavest in je v hipu prisotna v vsaki celici.

Obstajata dve vrsti strahu. Strah, ki se veča in nastopi v težkih okoliščinah in pritajen strah ali speči strah, ki je v naši podzavesti in nas sili v beg ali v napad. Povod za rastoči strah je pogosto zunanji vpliv ali vzrok. Pritajeni strah je težje razumeti, ker je tako globoko zasidran v nas samih, da ga sploh ne zaznavamo. Pogosto sploh ne opazimo, da je strah, gonilni motiv naših misli, občutkov in delovanja. Strah je naš stalni sopotnik, je eno z našo človeško naravo.

Želim si hišo za milijon dolarjev. Želim si finančno svobodo. Želim si čudovito poroko. Ko Jay Shetty, nekdanji menih in priljubljeni vplivnež na družbenih omrežjih, ljudi prosi, naj zapišejo svoje cilje, njihovi odgovori pogosto opisujejo to, kar si večina ljudi predstavlja kot uspeh.

Mislimo, da je uspeh isto kot sreča, toda ta ideja je iluzija. Sanskrtska beseda za iluzijo je maja, ki pomeni, da verjamemo nekaj, kar ni res.

Zgodbo o Maitreji, svetovnem učitelju, sem prvič slišal pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat mi ne da miru. Čeprav je zgodba za povprečno izobraženega človeka 21. stoletja zares nenavadna, pa se mi vendarle zdi nekako zelo verjetna. Eno je osebno prepričanje, drugo pa so različni dogodki in znamenja, ki se v zadnjih desetletjih intenzivno pojavljajo v svetu. Mediji se tej zgodbi močno izogibajo, zato se s tem ukvarja le nekaj posameznikov in skupin.

Angleški slikar in ezoterik Benjamin Creme (1922 – 2016) je bil več desetletij nekakšen glasnik oziroma pričevalec postopnega prihoda učitelja sveta in skupine mojstrov modrosti. Seveda pa ta zgodba lahko globoko pretrese našo standardno predstavo o svetu. A če ji pozorno prisluhnemo, se nam lahko zdi, da delčke zgodbe morda že poznamo, le pozorno moramo slediti tako religioznim kot znanstvenim namigom.

Pred leti sem imela par tečajev Globinske meditacije na srednješolskem Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Škofji Loki. To je bila moja prva izkušnja pri uvajanju mladih ljudi, ki so imeli težave z vidom, v meditacijo. Tečaju so se pridružili tudi nekateri izmed učiteljev na tej šoli.

Pred tem sem ljudi z belo palico ali z očali z zelo debelimi lečami le tu in tam videla na ulici, tukaj pa smo se po nekaj ur na dan srečevali skoraj cel teden. To je bila zame zelo dragocena izkušnja. Dosti smo se pogovarjali o tem, kaj pomeni 'videti' in kaj 'biti slep'. Če se o tem pogovarjaš z razmišljajočimi mladimi ljudmi, ki v življenju še niso videli svetlobe, je pogovor drugačen, kot če se pogovarjaš z običajnimi sogovorniki.

Za začetek naj sprejmem idejo, da je stvarjenje vesolja Božja zasluga. Potem moram verjeti tudi, da je Bog vse kar je, vse vidno in nevidno. V bistvu je vse nekako Njegov genetski material. Lahko rečem, da sta se s prapokom materializirala Božji duh in Božja volja.

Simpatična teorija, pri kateri pa mi vseeno nekaj ne da miru. In sicer...

ZAKAJ ZA BOŽJO VOLJO SE IZ NJEGOVE VOLJE IN DUHA NI USTVARIL BOLJ PRIJAZEN SVET??

Eden od razlogov, zakaj je Buda svojim učencem posredoval čim manj »informacij« je, ker je hotel iz njih izvabiti njihovo lastno mišljenje, novo mišljenje. Drugi razlog pa je lahko, da jim je vedno znova želel pojasniti, kako zelo si gradijo samostojno mišljenje, če se ravnajo po določenih mnenjih in pojmih.

Človek na duhovni poti, ki se drži teh Budovih pobud, spozna: vse moje predstave in verski pojmi, ki sem jih na dosedanji ustvaril v zvezi z nirvano, božjim kraljestvom, reinkarnacijo, astralno sfero, duhom, izvirnim grehom itd. niso moj jaz. Človek, ki išče hrepeni po doživetju in resnični tovrstni izkušnji. Neomajno ve, da je doslej le verjel in slutil, morda je dojel z razumom. Toda še ne živi iz resničnosti, na katero nas opozarjajo ti pojmi.

Mir srca je sposobnost videti tudi nevidno in vstopiti v polje sigurnosti. Nemir – vsi ga še predobro poznamo. Nikoli nimamo dovolj časa, da bi opravili vse, kar naj bi opravili. Zdi se da čas teče vedno hitreje, mi pa capljamo vedno bolj za njim. Pogosto ga hočemo ustaviti v zmotnem prepričanju, da bomo imeli potem več časa, da bomo v miru naredili vse, kar nam je obtičalo. Vendar se zdi, da se za takim ustavljanjem skriva zmota, to je prej nemir vzrok za čas in ne posledica časa. Da, če natanko pogledamo, se zdi, da je nemir istoveten s časom.

Naši čuti so orodja zunanjih želja- želja do stvari tega sveta. Želje so tisto, kar nas stalno zadržuje v gibanju, naše srce vedno znova vznemirjajo nove želje, kar se mora končno odraziti s čuti. Želje nas povezujejo s časom in prostorom. Priklenjeni na naše umirljivo snovno telo, so gnani z nemirom željnega srca, kot urno nihalo nihamo sem ter tja med poloma nasprotij. Tako postanemo sužnji zemeljskega časa in prostora. Šele po dolgih izkušnjah iz mnogih inkarnacij končno v nekem trenutku odkrijemo, da nam stopanje skozi obdobja ne prinaša stalnega miru, ampak nas zapleta v vedno nove iluzije.

Kaj je sreča? Na nekem predavanju je bilo postavljeno to vprašanje:«Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen?« Izrazi prisotnih so kazali osuplost, nezaupanje. Končno je odgovoril nek moški:«Vse je odvisno od življenjskega pogleda, ki ga ta oseba ima. Če ima nekdo nekaj, kar je v njegovih očeh važnejše od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je navkljub vsemu lahko srečen.«

Le kakšna je ta sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, prostost. svobodo, da se dvigne iznad zunanje ali notranje nesreče in da le-to doživi kakor srečo? V svojem delu je nemški pesnik Friedrich Schiller rekel, da občutek navdušenja nad nečem ustvari mešanico veselja in žalosti. Glede na«splet teh dveh nasprotujočih si občutkov« je sklepal, da so ljudje opremljeni z dvema nasprotnima naravama. Ko se nam posreči, da se dvignemo nad svoje okoliščine, se običajno zdi, da potrebuje naš duh manj čutnih spodbud. Po Schillerju ni nujno , da zakoni te narave nekoga zavezujejo, ko ima enkrat v posesti svojo Bit, ki je pa povsem neodvisna od izkušenj naših čutil. Tako je prišel do sklepa, da so ljudje kakor sužnji podjarmljeni nasilju svojih občutkov.

Kaj le je duhovnost?
Kdo bi si mislil, da je duhovnost običajna praksa nas, ljudi. Mnogi mislijo, da se s tem, da nekdo pravi, da je v duhovnosti, spremeni. Pa se ne.

Mnogo ljudi izvaja duhovnost, pa se spremeni, mnogi ne. A tisti, ki se, mečejo dokaj slabo luč na vse ostale, kajti duhovnost ne pomeni spreminjanje obnašanja samo zato, da nekaj v življenju spremeniš.

Vse je teklo kot po maslu. Poklicno sem bil na vrhuncu uspeha, avtor dvanajstih uspešnic, raziskovalec in medicinski antropolog z doktoratom iz psihologije, učitelj in zdravilec.

Sledili so mi po vsem svetu. Šo­la svetlobnega telesa in Družba štirih vetrov, ki sem ju ustanovil, sta se skokovito razvijali; več kot 5.000 študentov se je izučilo v energijski me­di­cini, številni so me spremljali na potovanjih v Amazonijo in Ande. In vse to so le javno vidni dosežki. Bolj pri srcu so mi bili številni notranji darovi, ki sem jih prejel na duhovni poti, vključno z najdragocenejšim od vseh — ljubljeno partnerko, ki me spremlja na poti.

Razen v redkih trenutkih živimo v samoprevari in domišljijskem svetu, svetu predstav. Nekateri najbrž nikoli niso podvomili, da tak svet ni vse kar obstaja ali, da morebiti ni resničen. Zato se nikoli niso vprašali ali obstaja kaj zunaj njega.

Tisti drugi, ki pa so začeli z iskanjem »drugega«, »skritega«, pa se v glavnem ne zavedajo, da je celotno iskanje in prizadevanje to najti, sestavni del tega domišljijskega. Zato so le še bolj polni predstav o tem »drugem«, »skritem«. Močnejše kot je iskanje, bolj se od tega iskanega oddaljujejo.

Izsek iz knjige Power, Freedom, & Grace: Living from the Source of Lasting Happiness

Deepak Chopra
Eden izmed pomembnejših vidikov življenja je pojmovanje svobode in pojmovanje ujetništva. Navsezadnje si vsi želimo izkusiti svobodo, da pa bi razumeli, kaj svoboda je, moramo najprej razumeti pojem ujetništva.

Kaj pomeni biti svoboden in kaj pomeni živeti v jetništvu? Ujeti smo, ko tičimo v tej ali oni možnosti, ko smo izgubili sposobnost, ki nam omogoča izbiro iz neskončnega niza odgovorov.

Mir ni odsotnost konflikta ali agresije. Mir je transformacija surove moči v moč uma in srca. Mir je človeška osredotočenost jeze in ambicije na potrebe sveta in ustvarjalnega prispevka življenju in kulturi. Mir je aktivna stvar, močna in smela.

Nasilje se pojavi, ko izgubimo lastno moč in nam ne ostane nič, edino delovanje s pomočjo malikov - pušk in ostalega orožja - ki izneverjajo slabosti. Nasilje je zagrajena življenjska sila. Je pobesnela kreativnost in zatrta individualnost. Torej, prvo, kar lahko storite pri soočenju z nasiljem, je da si dovolite biti šibki. Nasilje potrebuje zadostno mero resnične moči. Čeprav izgleda, da ima nasilje moč, je nasilje najšibkejša izmed vseh stvari. Zunanjost je varljiva. Oseba s puško ali narod z močno vojaško obrambo izgleda močno, ampak v bistvu so, bodisi nevedni, bodisi obupani, lahko da so tudi oboje hkrati. Puška lahko vzame življenje, a oseba, ki jo drži nima dušne in duhovne moči.

Za človeka, ki obvlada določeno področje, pravimo, da ima avtoriteto. Tak človek lahko zaradi in znanja svojim soljudem pomaga z nasveti in dejanji. Takšna avtoriteta izhaja iz zunanjosti. Na avtoriteto pa pogosto gledamo tudi kot vir zlorabe oblasti, samovolje in slepe pokorščine.

V tem našem času,v  procesu očiščevanja naše duše in prenove le-te si lahko človek zunanjo avtoriteto pridobi popolnoma naravno in neoporečno. Tu ne gre za plod razuma, ampak za notranjo duhovno življenjsko prakso. Vsi, ki so dosegli tako avtoretiteto, hodijo po poti notranje prenove. Tej duhovni poti ne sledijo zato, da bi svoje hrepenje in želje obvladali, ampak te postopno ugašajo, ko jim več ne posvečajo pozornosti ali jih poskušajo izboljšati.

Povsem neverjetno, pa vendar zelo resnično je, da ljudje še najmanj od vsega poznamo sami sebe. Raziskujemo vesolje in galaksije, osvajamo najvišje vrhove, potapljamo se v globine oceanov, le redki pa smo se pripravljeni potopiti vase, v globino svoje biti.

V tem članku razmišljam v tej smeri in o tej poti, ki ji večina pravi, pot duhovnosti. A ta pot je lahko vzporedna z ostalimi potmi, ki smo jih že ubrali. Zelo duhoven in 'prebujen' je namreč lahko tudi avtomehanik, ki uživa v svojem poklicu.

Zelo težko ali celo nemogoče bi krajše in bolj jedrnato izrazili človeško dramo, kot to povedo Jezusove besede v Tomaževem evangeliju, verz 61: » Jezus je dejal: Dva počivata na klopi, eden bo umrl, drugi bo živel.« Ja, v človeku se odigrava drama, v kateri igrata glavno vlogo dve nasprotni si sili.

Počivata skupaj na klopi, sta blizu drug drugega, eden bo umrl drugi bo živel. Človekovo dramo povzročata preteklost prvega in večnost drugega. Umrljivi je osebnost ( Miran), ki jo sestavljajo različne snovi in sile zemlje. Toda večni je božansko bitje, ki je v meni in tebi in je jedro resničnega človeka, ki pa počiva v umrljivem. V naši enkratni osebnosti delujejo nasprotne dvopolne sile zemeljske narave. In brez njih naša trenutna osebnost sploh ne bi mogla obstajati.

Vergil, ki je bil etruščanskega porekla, se je rodil leta 70 pr.n.št. v severnoitalijanskem mestu Mantovi, kjer sta keltska in etruščanska kultura oblikovala sintezo. Med obema narodoma so bile ozke in globoke vezi, če posebaj na področju religije. Njuni voditelji so bili posvečeniki, pri Keltih Druidi in Druidinje, pri Etruščanih pa moški in ženske. Vergilovi mati je bilo ime Magia. Rimljani so imenovali Druide »Magi«. Magia se je prek jasnovidnih sanj pripravila na veliko poslanstvo svojega otroka. Vergilov oče je bil lončar.

Tudi Vergil je ustvarjal like, vendar ne lončene, ampak pesniške. Vergil pa nikakor ni bil preprost pesnik imenovali so ga«vates«. Ta označitev nam kaže na druitsko skupnost. Vates so imeli nalogo ukvarjati se v odmaknjenosti z magijo in znanostjo. In tako je živel in deloval Vergil, ki so ga zaradi njegovega čistega, preprostega načina življenja imenovali tudi deviški. Vergil, vates, videc in prerok je sredi rimskega naroda oznanjal nekaj povsem novega, revolucionarnega!

Piše: Lea Ošabnik v reviji Karmaplus

Ko se človek duhovno prebuja in ozavešča svoje osebnostne vzorce in omejitve, prej ali slej pride do točke, ko preseže svoj osebnostni jaz in se njegova zavest zlije s poljem čiste zavesti, ki ne pozna omejitev, kakršne pozna naša človeška osebnost, ampak preprosto je, obstaja, ne presoja ničesar, samo žari v vsej svoji svetlobi in brezpogojno sprejema vse, kar obstaja.

Ko človek na svoji poti raste, dozoreva, se v tem procesu sreča z vsemi vidiki svoje osebnosti, od katerih so nekateri koristni in podpirajo njegov razvoj, nekateri pa ga lahko ovirajo pri sproščenem, svobodnem, spontanem izražanju sebe v življenju.

Kaj je to notranja tišina?
Na vsak način v prvi vrsti nima nič s tem, da koncentrirano zapreš in skleneš roki. To je drža in drža brez česa več ne pove nič. Notranjo tišino dosežemo, če se naši čutilni organi in nanje usmerjena zavest nič več ne postavlja v ospredje.

Zavest in čutilni organi so instrumenti, ki so v trenutku popolnoma prevzeti od ega, ker so tudi nastali iz telesa, iz narave. Če pa Ego nič več ne sili v ospredje, ampak z uporabo inteligence in s pobudo hrepenenja iskalca lahko popolnoma stopi nazaj, potem nastaja vedno več prostora za dušo.

Že v zgodnjih visokih kulturah je bil orel, kralj ptic, povezan z bogato simboliko. V splošnem je spadal k soncu in Luči; v ljudskem verovanju, mitih in literaturi so mu bile pripisane mnoge lastnosti: kraljevska moč, mogočnost in čarobna moč, pogum in bistrovidnost, a tudi neizprosnost, trdnost in maščevalnost. Kot uničevalec kač in zmajev uresničuje božanskega duha in je prispodoba zmage Luči nad temnimi močmi.

V najstarejši indijski literaturi, »Rigvedi«, nastopi kot čudežni ptič Garuda, sijoč kot najbolj žareči plameni in hiter kot svetloba. S svojim mogočnim letenjem lahko ustavi vrtenje svetov in Višnu se na njem bojuje proti zlim demonom. Indijanci so ga častili kot kozmični simbol, kot utelešenje Luči in neba, Aztekom je pomenil samo sonce. Pri narodih starega veka in pri Germanih je veljal za ptico prerokbe nesreče, pri Grkih pa je bil simbol Zeusovega duha. Umetnike starega vzhoda je ta ptič kraljev in bogov navdihoval k mnogim upodobitvam, o tem pričajo marmorni reliefi, podobe na vazah, uporabni predmeti, kovanci in okrasni predmeti.

Motnje depresivnega izvora
Ne morem mimo dejstva, da se mnogi posamezniki, tako odrasli kot najstniki in celo otroci okoli desetega ali enajstega leta starosti počutijo tako, kot da so v depresiji. Sama sicer nisem kompetentna in ne izšolana za strokovnjaka na področju depresije, a nekaj znanja in predvsem izkušenj se je v teh letih že nabralo, da lahko svetujem, kako ublažiti simptome depresije ali jo celo premagati. In ne, ne predpisujem nobenih antidepresivov.

Kot sem nekje zasledila, je lahko 10.000 korakov na dan enakovrednih enemu odmerku močnih antidepresivov. Verjetno že vsi vemo, da hoja v naravi res izjemno pomaga k zvišanju dobrega počutja, lažje premagujemo notranje stiske, tesnobo in strahove, ki nas sicer pogosto ovijejo v svoje zanke, iz katerih se včasih res težko izvijemo.

Prisotnost ljubezni nas notranje polni. V naših srcih prižiga plamen, ki nas sili, da si jo še bolj želimo in potrebujemo. Omogoča nam, da se počutimo srečne, cele, zadovoljne, varne in gotove, ter nam nudi možnost, da se lahko bolje seznanimo s tem, kdo v resnici smo. Ko želimo doseči nekaj, do česar nam je veliko, si navadno prizadevamo priti do cilja po najkrajši poti, uporabljamo sredstva, ki nas bodo zanesljivo popeljala tja, kamor smo namenjeni.

V ljubezenski govorici pogosto slišimo »ti si mi vse na svetu« ali »ti si moje življenje« itn. Situacija, ko ljubimec niti ne misli resno, ko samo ponavlja ritualne fraze, katerih polnega smisla se niti ne zaveda, govori tisto kar godi ušesom drugega.