Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Dusa_Dom
Duša išče dom, kjer ga lahko
ponedeljek, 18. april 2022 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Nara
Nara Petrovič, revija Sodobnost, junij 2007
V moji sobici je najdaljša dimenzija višina. Najdaljši predmet je vrvica za perilo med
vogaloma. Med vogaloma, da sploh lahko kaj obesim na njo. Ko zaprem eno oko, se vogal in
vrvica sploščita v križ, na katerega je pribita moja domišljija. Tri krila ventilatorja
mirujejo pod stropom kot jutri in včeraj in danes. Pod motno neonsko svetlobo so ozke umazane
rjuhe videti še bolj sive. Celo bolj sive kot zlizan omet. Še sreča, da zdaj zatiskam oči,
lahkotno dremam in ne vidim tesnobne sivine.
Plujem pod jutranjim soncem in nebesno modrino po
zelenih krošnjah, valovečih v toplem južnem vetru. Za zaprtimi očmi se dimenzije udinjajo
hrepenenju duše po življenju, ki tudi proti moji volji vre iz globine in včasih celo sprejme
kak moj režijski poseg, priznam pa, da redko. Morda zato, ker je zunanji svet preploščat, da
bi duša v njem našla dom. Torej ga išče tam, kjer ga lahko.
Predrami me avant vu. Na vlaku nekje v Indiji pišem: »Torej ga išče tam, kjer ...«, se
zamislim, preden zapišem »ga«, in tuhtam, ali je v tem stavku sploh potreben ... Taka
nekajsekundna prekrivanja včeraj in jutri v izvenčasnem dinamičnem zdaj, enkrat z uvidom v
preteklost, drugič v prihodnost, so me neštetokrat prebujala in osupljala, nisem pa jih mogel
prijeti ali jim uiti. Pravzaprav so mi sledila še vztrajneje, kadar sem pred njimi bežal, ko
pa sem jih hotel uloviti, so izpuhtela kot kafra. Pojav »že videnega« ali déjà vu ni
nič novega, o prekognitivnem občutku »nečesa, kar še bo videno« pa sem veliko razmišljal že
kot otrok, toda pojasniti mi ga ni znal nihče, knjige so prav tako molčale, zato sem mu kar
rekel avant vu in se o njem raje nisem pogovarjal z nikomer. Večkrat ko sem ga doživel,
bolj je čas izgubljal status neupogljivosti. Uvidi v prihodnost so postajali vse bolj živi,
manjkala mi je le še moč zavestnega vpliva na dogodke, pa bi lahko soustvarjal lepši svet. Žal
iz uvidov nisem mogel izločiti usodnosti. Tudi če sem si avant vu dobro zapomnil, se mi
je počasi le izmuznil iz glave in nazadnje vstal iz nič, ko sem najmanj pričakoval; tudi če
sem se déjà vuja zavedel na samem začetku in ga v naslednjih sekundah poskusil
spremeniti, da bi se vsaj malo ločil od avant vuja, je vendarle stekel po svoje, jaz pa
sem nemočno spremljal dogodke, celo besede iz lastnih ust, besede, ki jih je namesto mene
izbirala neka nevidna sila. Čeprav sem vedel, kaj je izbrala, čeprav sem se pripravil reči
nekaj drugega, sem nazadnje podlegel notranjemu nareku. Potem me je obšel val svinčeno težkih
vprašanj s preprostim skupnim imenovalcem – kaj če temu nareku sledim tudi sicer,
štiriindvajset ur dnevno, zmotno misleč, da vedno odločam o vsem?
Vlak proti Džajpurju je še bolj siv kot moja sobica v Kolkati, ima pa vsaj okna in po tri
ventilatorje na oddelek. Toda puščoba Radžasthana duše ne privlači. Tudi to ni njen dom, niti
za hrepenenje iz globin, niti za režijo po višji modrosti. V puščavi vidim poraz človeške
pameti, saj človek ni za smrt, temveč za življenje. Opazujem starca na sosednjem sedežu, kako
sklene dlani ob vsakem kamnitem svetišču v daljavi, mimo katerega se peljemo, rahlo prikloni
glavo in odmomlja molitev. Občutek imam, da se klanja puščavi, da v sebi utrjuje pečat smrti,
govorice duše pa že dolgo ne sliši več, kaj šele, da bi jo razumel. Kako naj potem dojame, da
puščava ni delo usode, ampak zatajenih sanj gluhoneme, slepe duše, od rojstva bivajoče med
tremi daljicami povsod enakih celic za duha. V prav takih celicah smo sredi ploščate
monotonije začeli sovražiti življenje, da bi ljubili »boga«. Nietzsche se je zmotil – naš bog
ni mrtev, naš bog je smrt. Necros je čaščen, ljubljen, občudovan, prisoten v vsakem
gibu človeka. Celo jemo ga, živimo v njem, plačujemo z njim, se na njem vozimo ... v
civilizaciji nekrofilije, nekrofagije, nekrokracije. Ko pogledam naokrog, se mi ne zdi, da sem
pretirano črnogled.
Ob mojih natikačih na bangalorski ulici je rjasta kletka iz tistih grdih jeklenih palic, ki
jih uporabljajo v gradbeništvu, da varuje droben grm pred tacanjem in žvečenjem. Vse, kar gre,
je grožnja – pešec, vozilo, žival. Ob pločniku se ustavi starinski avto, izpušni plini in prah
ovijejo ograjico. Brneče železje ne zna videti teh nekaj vejic in lističev. Vidim pa, da
ljudem ni vseeno za zelenje ob ulici, saj delavec trideset metrov niže pridno barva prav tako
rjasto ograjico, pod katero je podoben grmiček, a povsem gol. No, bo pa vsaj kletka lepo
zelena. Povsem enaki so človeški rezervati, v katerih je danes »zaščiteno« vse, kar zares
živi, nič več samo Indijanci. Naše blazinice in podplati se dotikajo življenja šele podvojeni,
nadgrajeni, varni; roka, rokavica, noga, nogavica, čevelj ... vsak ud s svojo masko, vsako
čutilo z elektronskim tipalom, ki posnetek življenja prenese v škatlico. Tudi bog je postal
smrt šele, ko smo ga zaprli v škatlico, imenovano tempelj, cerkev, sveta knjiga. Tri daljice
celice za duha so izgubile višino, ostali sta le še prekrižani črti, simbol civilizacije
umiranja, linearnosti napredka in zavesti, egocentrizma. Znanost negotovo zatiska eno oko in
reducira trodimenzionalno vesolje na tlorise in narise, da bi ga laže konceptualizirala.
Razvoj človeštva meri v okviru dvodimenzionalnih modelov, ki jih lahko skicira na papir ali
računalniški monitor. Toda dinamika življenja se začne šele pri treh prostorskih dimenzijah.
Znanstveni razvoj torej ni nič drugega kot razvoj degradirane zavesti v dimenzijah brez
življenja.
Že dolgo me mika vstopiti v svet vedskih matematikov, ki so dobro vedeli, da so ljudje
nagnjeni k degradaciji zavesti v vse manj dimenzij, zato so študente matematike že od prvih
dni učili večdimenzionalnega nadčasovnega dojemanja sebe in sveta. Temeljni medij učenja je
bila meditacija, s katero so prestopili okvir treh dimenzij in se v duhu gibali po štiri-,
pet-, šestdimenzionalnih prostorih. Tudi sodobni matematiki in fiziki morajo priznati, da do
znanstvenih dognanj ne prihajajo več z empirijo, ampak s kontemplacijo in meditacijo. Navade
in naučene teorije ukleščijo duha v obrazce kot v primeru avant vuja, ki ostaja
neprepoznan, ker smo si prepovedali poznati prihodnost. Le vidci in preroki smejo pokukati
tja, pa še njih redko jemljemo povsem resno.
Meditacija vedskih matematikov se je začela kot otroška igra s točkami in daljicami ter s
povezovanjem osmih vogalov kocke v sedmih potezah na vse možne načine. Kocko omejuje šest
kvadratov, umeščenih v tri linearne razsežnosti; hiperkocko omejuje osem kock, definiranih s
štirimi ploskovnimi razsežnostmi; petrazsežnostno kocko omejuje deset hiperkock,
šestrazsežnostno dvanajst petrazsežnostnih itn. Hiperkock ni mogoče vizualizirati z običajnim
mišljenjem, »vanje« vodi izključno meditacija, podkrepljena z vadbo joge in dihanja, s
katerimi se študent lahko zave konkretne linearnosti, ploskovnosti, prostorskosti,
hiperprostorskosti itn. svojega telesa in duha v odnosu do naravnega, živega okolja. Le to
okolje je zadosti velika rjuha, da je nanjo mogoče projicirati večrazsežnostne objekte in
pojave, ko je človeški duh dovolj širok, da jih sploh lahko zazna. Simbol tega širjenja je
tako imenovano odpiranje tretjega očesa. Kakor nam dve očesi omogočata zaznavanje globine na
dveh slikah trodimenzionalnega sveta, naj bi nam tretje oko, celo kot namišljeni senzor,
omogočalo zaznavanje še ene dimenzije več, saj lahko le na podlagi treh slik, sočasno
hologramsko projiciranih na platno zavesti, sestavimo štirirazsežnostno podobo, dve sliki sta
za kaj takega premalo.
Odpiranje očesa več vodi v več življenja, zatiskanje enega očesa naravno prinaša krnenje duha.
Z ožanjem prostora pa se oža tudi čas, linearnost postane tog božji imperativ, posebej če je
še tisto eno odprto oko opremljeno s polarnim barvnim filtrom predsodkov in dogem. Takrat
sedanjost izgine pod željami in skrbmi, ki človeško zavest razpnejo med včeraj in jutri in jo
tam priklenejo v navade. Moja vrvica za perilo potrebuje dva žeblja, da mi lahko služi; brez
linearnih včeraj in jutri zdaj nima opore, ostane samo negotova meglica, lebdeča visoko pod
zvezdami, neulovljiva, neuporabna, na njo ne morem ničesar obesiti, ne živega ne mrtvega.
* * *
V moji sobici smo edino življenje jaz, načeta lubenica, droben kuščar, mušica, ščurek in
komar. Mušica kroži nad lubenico, komar nad menoj, ščurek brska za kapljami gnilobe na tleh,
kuščar opreza za vsemi tremi, jaz pa k sreči spet plujem po pisanih kulisah sanj. Premočrtna
razpetost mojih drobnih sostanovalcev med strah in lakoto se me ne dotika več. Tukaj ni tega
sveta. Tukaj slišim besede: »Nagrado prejme ...«, čutim trepljanje, toplo dlan za dlanjo, oči
me skelijo od bliskavic. Pogled mi pade na svilen rokav, potem z drobcem prahu odleti do
brkatih in bradatih obrazov. Rdeči nos! Nisem ga pozabil. Žogic prav tako ne. V avant
vuju jih čas ne more razpeti med včeraj in jutri. Mečem jih, toda zavedam se le tiste, ki
leti, nedavno vržena, vsak hip ujeta, stalno tekoča po neotipljivosti Möbiusovega traku.
Glasno govorim modre misli, ko žogice letijo. Bliskavice so ponorele ...
Žongliram za zabavo, ker mi diši načeta lubenica, ker je v puščavi oaza, ker so na bradatih
obrazih nasmehi. Žongliram z resničnostjo, domišljijo in sanjami, s tremi očesi, tremi žužki,
kuščarjem, sabo in vami. Nasmiham se preracionalnim intelektualcem in njim podobnim, ki
namrščeni »žonglirajo« le z dvema žogicama. Pa še teh dveh se krčevito oklepajo (brez
nasmejanih oči in rdečega nosu, seveda), da jim ne bi ušle v kake neznane dimenzije. Na vsako
žogico nalepijo teorijo ali dve in jo oropajo živosti, kajti nič ne more živeti v krčevitem
objemu. Tudi besede pisatelja, s katerimi ta žonglira pred bralci, zaživijo šele, ko jih
izpusti iz rok, ko stečejo po nadčasni orbiti kot planeti – utečeno svobodne, hkrati
predvidljive in vedno nove, povsem jasne, a nepojasnljive. Vse je žongliranje, igranje z
gravitacijo, z zakoni vesolja, sprva v razsežnostih smrti, kasneje v čarovniji življenja.
Pravzaprav se tudi matematika začne z mrtvo temeljno dimenzijo, semenom vseh prostorov –
točko. Točkovna zavest se razširi v linearno, s katero prva dimenzija dobi smer. Ploskev je
razsežnost oblik, v prostoru se začne gibanje, v hiperprostoru misel; za življenje je dovolj
prostora šele v pet-, za zavest šele v šestdimenzionalnosti. Če to prevedem v žongliranje, se
pri eni žogici začne igra (vrhunska meditacija) s točko, igra z zvijanjem daljic in premic v
krivulje. Spuščanje, spremljanje in lovljenje žogice je zametek gibanja in življenja. Dve
žogici širita zavest, tri še bolj – z njimi že vzpostavljam razmerja med danes in včeraj in
jutri. Pri štirih in petih se linearnost in polarnost razblineta, nehati moram žonglirati z
rokami, začeti žogice voditi z intuicijo, z občutkom, zavedanjem nečesa višjega. Rok ne morem
pomnožiti, da bi vsaka metala in lovila po eno žogico, lahko pa izurim duha, da upravlja z
njimi tudi takrat, ko se jih dlani ne dotikajo, kot da bi jih ves čas vodilo nekaj nevidnih
rok.
Ko k prostoru dodajam dimenzije, včeraj danes in jutri dobivajo nove družabnike. Ker življenje
terja gibanje, potrebuje tritočkovni čas, v katerem včeraj in jutri kot žeblja dajeta obliko
vrvici za perilo, po kateri drsi zdaj – moj pogled. V hiperprostoru se vrvica upogne v
elastičen trikotnik, kateremu obliko vdihne rotacija okoli središča v četrti časovni
razsežnosti. Takrat čas neha biti tog okvir usodnosti in postane samo po sebi dinamično polje
možnosti. Včeraj in danes in jutri se znajdejo v enakovrednem položaju v odnosu do novega
središča, h kateremu so pripeti, in večnosti, po kateri se gibljejo. Kdor se ne zaveda
središča dinamičnega časa, v katerem so ostale tri dimenzije časa fino uravnovešene, po
nepotrebnem iz strahu in skrbi v mladosti bolj obtežuje jutri, v starosti včeraj, vmes kar
oba, in zapostavlja danes. Tako dinamiki časa krade ne eno, ampak kar dve razsežnosti. Če
ventilatorju odlomim eno krilo, bo izgubil ravnotežje in stabilnost, s tem bom tudi osi odvzel
funkcionalnost. Problema ne bom rešil, če odlomim še drugi dve krili ali če potem prvega
prilepim nazaj. Zgolj včeraj in jutri sta enako nezadostna za dinamičnost časa kot samo zdaj.
Včasih ljudje po budističnem nauku iščejo pot v brezčasnost z lomljenjem kril ventilatorja,
namesto da bi samo uglasili svoj odnos do njih; drugi se po filozofiji monizma in sodobnih
religij izgubljajo v enorazsežnostnem »zdaj«. Toda zdaja ni v izničenju včeraj in jutri, kakor
brezčasnosti ni v izničenju vseh treh osnovnih časovnih razsežnosti. Samo zdaj je premalo, da
bi v njem kaj živelo. Ostal bo plehek, naj se še tako poskuša šopiriti kot mističen,
razsvetljen, poduhovljen. Včeraj in jutri golega materializma sta lahko videti brezmadežno
uglajena, toda v tej uglajenosti ni duše.
Odkar vemo zase, se čas ni spremenil niti za slamico in če se slučajno je, smo se mi
spremenili z njim. Stara indijska modrost pravi, da so ljudje kot oblak, ki ne čuti vetra, ker
leti z njim. Zemlja potuje okoli sonca s hitrostjo sto tisoč kilometrov na uro, a te hitrosti
ne čutimo, kre potujemo z njo. Enako vse, česar se zavedamo, skupaj z nami nosi čas, zato tega
pravzaprav ne moremo izmeriti. Manjka nam možnost zavedanja statične, izvenčasovne točke in
drugih primerjalno večjih (hitrejših) oz. manjših (počasnejših) časovnih prostorov. Še
določanje razmerij med relativnimi pokrivanji pri gibanju nebesnih teles, ki dajejo takt
ritmom v naravi, nam je dolga stoletja delalo preglavice. S sledmi teh preglavic je prerešetan
sodobni koledar, pa tudi v urah in minutah vsakdanjika jih ne manjka. Čeprav je čas
najstabilnejši steber našega obstoja, je nemogoče reči, kaj dejansko je, nanj nalepiti
nedvoumno definicijo. Tudi ko zdaj in včeraj in jutri zavrtimo okoli nove časovne razsežnosti,
ostane nedoločljiv, približno tako kot elektron. Avant vu in déjà vu sta
hiperžeblja, med katera je razpeta ta razsežnost, ne zares, seveda, ampak subjektivno, znotraj
človeške zavesti. Ko se v njej prekrijeta ta os in vrteči se trikotnik, se v mislih pojavi
slika treh časov hkrati. Takrat se zgodita déjà vu in avant vu, toda opazimo le
prvega, ker smo vajeni poznati le preteklost.
Dokler imamo odprto eno oko premalo, celotne časovne sfere ne moremo zajeti, pa še ko jo
zajamemo, ostane le razmazan oblaček, če misli dovolj ne pospešimo, da začnejo slediti
hitrosti rotacije. Takrat pridobimo perspektivo gledalca filma, bralca knjige, v kateri si
dogodki sledijo po prej začrtanem scenariju, pa vendar imamo možnost skakati naprej in nazaj
po prizorih, si jih predvajati hitreje ali počasneje, ustaviti slike in jih analizirati.
Linearni čas zadrži vzročno-posledično strukturo, višja perspektiva razprši samo občutek
usodnosti te strukture, kar je zanimivo, ker v njej še vedno ne moremo ničesar spremeniti.
Kroženje dinamičnega časa pušča spiralno sled, v kateri se vrti naš zdaj. Vrtita pa se tudi
včeraj in jutri, po novem predvidljiva, čeprav stalno sveža. Spirale ne moremo spreminjati z
neposrednim posegom, obenem pa spreminjanje ni nemogoče, posebej če se okrog tega cilja zbere
veliko ljudi. Potem lahko spreminjajo prihodnost in preteklost. Ne s hollywoodskim
potovanjem skozi linearni čas, temveč s transcendiranjem linearnosti po stopinjah Einsteina.
Času gotovo nikoli ne bomo mogli odvzeti usmerjenosti od včeraj k jutri, tudi v hiperčasu bodo
včeraj in danes in jutri tekli v isti smeri, le da se bodo vrteli in bodo na prvi pogled
razmazani v eno. Preseganje linearnega časa se bo kazalo v zavedanju temeljnih zakonitosti
vzročno-posledične verige, na kateri sloni vesolje kot os na špicah kolesa. Te špice lahko
vidimo le, če odpremo eno oko več in se skupaj s časom zavrtimo okoli brezčasnosti. Potem jih
lahko rahljamo in zategujemo ter v razsežnosti kolektivne zavesti spreminjamo večnost.
* * *
Na trati pod lipo ob vinogradu me zbudijo žarki poletnega sonca, lačnega, ker bo vsak čas
kosilo. Za sonce in zame. Zakaj pa ne? Če lahko sedi med listi, bo lahko sedlo tudi za
krožnik. Kosilo sicer še ni skuhano, a sem ga že okusil skozi portal v vzročno-posledično
nadčasje. Po stari lubenici za zajtrk in žongliranju za malico se za kosilo res prileže nekaj
živega iz gozda. Dom sem našel tu, kjer ga lahko. Življenje ni več moj dom le na kulisah sanj,
ploščati svet se je razrasel v prej neznane hiperrazsežnosti, kjer se pisateljevanje ne
razlikuje od uživanja v večno toplem kosilu, matematičnih meditacij, igrivega metanja pisanih
žogic, zrenja skozi umazano okno na indijskem vlaku. Moje bivanje, moj dom je življenje v
hiperčasovnem hiperprostoru. Pa še to: moj hiperdom je hiperlep.
Nekrosa opazujem na tujih dvoriščih, na mojem hipervrtu je le še Bios. Častim ga preprosto:
dajem mu ves prostor, ki ga potrebuje zase, tu je on gospodar. In zdi se mi, da vlada bolje
kot Nekros, saj zna biti le služabnik, nikoli tiran. Žongliram s plodovi, listi in koreninami,
ali morda oni žonglirajo z menoj. V zaljubljenosti pogosto pozabimo, kaj je kdo. Biofilija je
glavni zakon naše pete razsežnosti, podreja se mu vse. Naša ureditev se imenuje biokracija,
vladavina življenja.
Vem, da dvo- in trodimenzionalni umi ne morejo slediti vsem žogobesedam, s katerimi nastopam
pred njimi, morda pa duša vendarle lahko začuti dimenzijo življenja, po kateri frčijo.
Biofilija je ozkim umom tuja, naj gre za teoretski koncept ali praktično dejavnost, biokracija
je še korak dlje. V moji sobici v Kolkati je ni, na vlaku proti Džaipurju je ni, med bradatimi
obrazi prav tako ne, vsaj zadosti ne. Neonske luči in bliskavice nikoli ne bodo sonce, temne
stene nikoli ne bodo nebo, sive rjuhe ne morejo nositi holograma življenja, ni ga mogoče zares
prenesti v škatlico. Le v kraju brez sten lahko žongliram tako, kot si želi duša. Gozd je laboratorij, v katerem lahko spoznam življenje, ne tako, da ga zapiram v škatlice, ampak
tako, da ga spustim v neznane dimenzije in poletim skupaj z njim, nošen v vrtincu hiperčasa.
Ampak za kaj takega se moram nehati bati svobode, živosti zvezd in oblakov, moram spregledati
na več oči, kot si jih priznavam, moram pustiti vrvici za perilo, da najprej služi sebi in
šele potem (morda) tudi meni. Dopustiti moram življenju, da vlada (in služi), ne pa ga
ploščiti, da bi ga laže stlačil v svoj dvodimenzionalni um in nedomišljene cilje.
Vladavine ljubezni in življenja sodobnik nikoli ne bo povezoval z besedo bio. To bo
videl na zavitku (morda) zdravih piškotov in si mislil kaj svojega, včasih dobrega, včasih
slabega, ne bo pa je cenil v kratici politične stranke ali govoru predsednika, zvenela mu bo
pretenciozno. Dejstvo pa je, da biosa ne moremo marginalizirati v nedogled, da bi obranili
stare nekrocentrične navade. Biokracija ni utopično sanjarjenje, ampak neizogibna prihodnost.
In preteklost. In sedanjost. Vse druge oblike vladavine so v resnici prepotentno otročje
samoslepljenje, neodgovorno, nevedno in lažljivo. Vedno nam vlada življenje, tudi če
tega v svojih sploščenih možganih ne zmoremo videti. Politiki, znanstveniki in
gospodarstveniki bodo nekoč prav tako začeli odsevati dobri trend prebujanja k življenju, upam
pa, da čim manj skozi prizmo neoduhovnosti. Potem ne bodo več brezglavo širili kraljestva
mrtvila, raje bodo v življenju iskali domove za naše duše.
Dokler se to ne zgodi, bomo mi biofili, jadralci po petdimenzionalnosti, prisiljeni bivati v
oazicah življenja sredi puščave, ki se razteza čez planet. Ko se nas združi dovolj, vem, da
bomo lahko z živimi sanjami spreminjali prihodnost in preteklost. Petdimenzionalni svet se bo
iz avant vuja spustil na zemljo kot obljubljeno božje kraljestvo in nam vrnil raj – ne
po božji volji, ampak z režijo po višji modrosti hrepenenja iz globin. Medtem bodo tisti, ki
so razpeti med strah in lakoto, pomagali temnim prerokom graditi temni svet, svetle vizije pa
bodo razglašali za utopične, ker zvenijo predobro, ker je spomin na slepilo komunizma še vedno
preveč živ v njihovi zavesti. Toda zakaj? Kdo se v puščavi ne razveseli oaze? Prave oaze, ne
fatamorgane. Zaradi strahu pred napako se bojimo take dobrote, moderne so le temne in jeklene
vizije bodočega sveta. Toda kdo ne bo priznal, da se svežina prižganega ventilatorja ne more
primerjati s pišem z oceana?
V moji oazici je najdaljša dimenzija višina – steber dežnih kapelj se izgublja v nizkem temnem
oblaku. Najdaljši predmet je veter, v katerem se zibljeta kosa vrvice za perilo. Ko odprem še
eno oko, se veter in dež zvrtinčita v spiralo, iz katere se bohotno razrašča moja domišljija.
Tri zaplate neba se smejijo nad oblakom kot včerajdanesjutri. Snop svetlobe obarva moker
travnik v daljavi še bolj zeleno. Celo bolj zeleno kot košati gozd. Plujem pod jutranjim
soncem in nebesno modrino po zelenih krošnjah, valovečih v toplem južnem vetru. Dimenzije se
udinjajo hrepenenju duše po življenju, ki tudi proti moji volji vre iz globine in večkrat celo
sprejme kak moj režijski poseg, moram reči, da vse pogosteje. Verjetno zato, ker je moj
notranji svet prebogat, da bi življenje ostalo ravnodušno. Dom sem našel tam, kjer sem ga
lahko. Ne dom, hiperdom.
Komentarji (0)
www.pozitivke.net