Ali ste se že kdaj vprašali ali gojite, razvijate in si želite odnosa z Bogom, ki je takšen, kakršen je v resnici ali odnosa z vašimi predstavami o njem? Od česa je odvisno, koliko imata vaš Bog in Bog, ki je »Jaz sem, ki sem«, skupnega.

Predstava o Bogu, ki jo človek nosi v sebi pogojuje njegov svet vrednot, meril, prepričanj in stališč, na osnovi katerih se odloča in na osnovi katerih išče svoje ideale v življenju. Predstava o tem ali je naš Bog prijazen, dober in ljubeč ali pa je krut in neusmiljen sodnik določa naše vzgibe in nas navaja k našemu vedenju.

Seveda je zelo pomembno tudi to ali sploh verjamemo, da Bog obstaja. V tem primeru naše vrednote vsekakor temeljijo na drugačnih osnovah. Vendarle se tega sedaj ne želim dotikati, zato se raje posvetimo samo prvemu primeru.

Če pomislimo na okolje v katerem živimo, na izkušnje dednega toka naše rodbine in na naše osebne izkušnje nam postane jasno, da je naš Bog v resnici ustvarjen iz kombinacije teh treh izjemno širokih področij, ki so v vsakem izmed nas zapisane kot zelo različne in močne izkušnje, ki se kot nevidna snov prenaša v nas in nas znotraj nas upravlja. Na primer; okolje nas pogojuje z religijo, z vrednotami, principi, predstavami, prepričanji in stališči, ki so značilni za ta del sveta, v katerem živimo. Enako velja za dedni tok, ki se zapiše na osnovi naših prednikov, ki so v času svojega življenja doživljali vzpone in padce svojih izkušenj in so na teh osnovah gradili predstave in ideje o življenju in Bogu. Prav tako v našem življenju sami, na osnovi naših lastnih izkušenj, gradimo predstavo o Bogu.

Če k vsemu naštetemu prištejemo še naš dušni zapis in našo karmo, ki smo ju prinesli iz prejšnjih življenj je več kot očitno, da je naš Bog zelo specifičen, povezan z vsem tem kar nas pogojuje. Logična posledica tega je, da ko se pogovarjamo o Bogu, vsak izmed nas govori o nečem, kar je popolnoma unikatna - nam lastna ideja . Boga si nedvomno vsak izmed nas predstavlja po svoje.

Vse te omenjene, nakopičene informacije so shranjene v naši podzavesti in delujejo mimo naših zavestnih odločitev. Ker so shranjene globoko v nas, so nam tako domače, da jim v celoti zaupamo in se po tem, kar nam sporočajo, tudi ravnamo. Ko človek npr. v medsebojnih odnosih naredi nekaj neskladnega, se zaradi svoje predstave o Bogu, ki je strog in neusmiljen sodnik, sam obsodi na določene vrste posledico, ker misli, da je tako prav. Tako mnogo ljudi trpi za občutki pomanjkanja materialih in nematerialnih dobrin in so ob tem prepričani , da s tem že odplačujejo svojo karmo in duhovno rastejo in napredujejo. V resnici se takrat nahajamo le v začaranem krogu posledic, ki si jih sami naložimo zaradi napačne predstave o Bogu.

Človek je ob tem naravnan približno takole. Sem slab, ker sem grešil, zato moram biti za to kaznovan. Ker me bo Bog prej ali slej sodil, je bolje, da to naredim sam sebi že sedaj, da bom potem, ko pridem pred Boga, tega že prost. Od tukaj izhaja, tudi del tiste resnice, da ima človek edinega pravega nasprotnika v sebi in da je sam svoj največji in celo edini sovražnik. Pomislite, kako otroka, ki je naredil napako, samo enkrat lepo opomnite ali k njemu vzgojiteljsko pristopite. Sposobni ste ločiti neskladno dejanje od otroka, ki ga ljubite. Ko pa gre za naše napake, smo se za eno in isto napako sposobni obsojati še leta in leta, jo objokovati in obžalovati. Poleg tega ne ločimo sebe od dejanja, temveč zaradi naše napake, ki je lahko celo posledica nevednosti in neznanja, obsojamo sebe v celoti. Brez dvoma tudi tukaj velja, da se moramo naučiti ljubiti samega sebe in si znati odpuščati.

To pa ne pomeni, da smo lahko v svojem obnašanju brezbrižni in da lahko delamo v svojem življenju, kar se nam zljubi. Ko pričnemo spreminjati odnos do sebe, moramo v tistem trenutku postati bolj odgovorni za svoja dejanja. Do svojih dejanj in čustvenih stanj moramo postati bistveno strožji, brez popuščanja in odstopanj.

Bog torej ni rabelj, ki bedi nad teboj in tvojimi dejanji, da bi te lahko za vsako tvojo najmanjšo napako kaznoval. Prav tako ni sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Bog je ljubezen. Visoka, brezpogojna enkratna in neponovljiva. Vendar ljubezen ima mnogo obrazov. V njegovi ljubezni do nas Boga zanima le eno. Kaj je za nas dobro. In ker nas zanima le tisto, kar si želimo pogosto, to ni ista stvar. To tako postane dobra osnova za to, da našo osnovo/izhodišče, da nas Bog že tako ne mara, ponovno potrdimo in se v tem prepričanju še utrdimo.

Če se želimo upreti nezavednemu delovanju silnic, ki so posledica informacij, ki so v nas, je dobro upoštevati nekaj spodnjih predlogov, s katerimi lahko našim doživljanjem, ki se nam dogajajo in niso pod našo kontrolo spremenimo tok.

1. V življenju ne razvrščajmo izkušenj in našega vedenja na slabo in dobro, temveč na skladno in neskladno z Božjo voljo. Če namreč posamezno dejanje, ki smo ga naredili določimo za slabo, se zaradi te besede program samo kaznovanja vklopi avtomatično, ker deluje podzavestno in v avtomatičnem umu.

2. Nikoli ne sodimo dejanj in vedenja drugih ljudi, kajti s tem, na osnovi mehanizma kar seješ, to žanješ, avtomatično poglabljaš zanikanje sebe. Kajti, ko sodiš drugega, sodiš samega sebe.

3. Vedno spremljajmo stanje svoje energije in ali je ta energija v naših medsebojnih odnosih izravnana. Če se zgodi, da je prišlo do kraje energije, jo vrnemo. To velja tudi za odnos, ki ga imamo do nas samih. Najlažje se to naredi z iskrenim pogovorom in opravičilom.

4. Za vsako neskladnost, ki jo naredimo, smo odgovorni v takšni meri, da jo izravnamo, kar pomeni, da moramo v svojem življenju bistveno povišati stopnjo odgovornosti za svoja dejanja

5. Nikoli ne naredi nikomur tistega, kar ne želiš da bi drugi tebi naredili, in ne sodi nikogar, dokler nisi preživel dalj časa v njegovi koži

6. Vedno dopuščaj možnost, da se v svojih prepričanjih in doživljanjih motiš

7. Nauči se dati vse od sebe a kljub vsemu tisto, kar se ti zgodi sprejmi kot Božjo voljo zate, ki ti prinaša tisto, kar si v tistem trenutku potreboval

Z upoštevanjem zgornjih priporočil lahko začnemo s spreminjanjem svojih navad in prepričanj, ter s tem svoje narave, svojih navad, ter s tem svoje usode. Ko se spremenimo sami se avtomatično spreminja tudi naš Bog. In bolj, ko si želimo svojega Boga približati pravemu bogu, bolj smo poklicani, da začnemo z delom in na svojih plečih srečamo pravega Boga, ki je za vse nas enak. Ko najdemo sebe in stopimo v svoj dom, šele postanemo otroci istega boga in med seboj bratje in sestre, ki imajo istega Očeta.

Avtor: Mojmir