|  Ali ste se že kdaj vprašali ali gojite, razvijate in si želite odnosa z Bogom, ki je takšen, kakršen je v resnici ali odnosa z vašimi predstavami o njem? Od česa je odvisno, koliko imata vaš Bog in Bog, ki je »Jaz sem, ki sem«, skupnega.
Predstava o Bogu, ki jo človek nosi v sebi pogojuje njegov svet vrednot, meril, prepričanj in stališč, na osnovi katerih se odloča in na osnovi katerih išče svoje ideale v življenju. Predstava o tem ali je naš Bog prijazen, dober in ljubeč ali pa je krut in neusmiljen sodnik določa naše vzgibe in nas navaja k našemu vedenju.
Seveda je zelo pomembno tudi to ali sploh verjamemo, da Bog obstaja. V tem primeru naše vrednote vsekakor temeljijo na drugačnih osnovah. Vendarle se tega sedaj ne želim dotikati, zato se raje posvetimo samo prvemu primeru.
Če pomislimo na okolje v katerem živimo, na izkušnje dednega toka naše rodbine in na naše osebne izkušnje nam postane jasno, da je naš Bog v resnici ustvarjen iz kombinacije teh treh izjemno širokih področij, ki so v vsakem izmed nas zapisane kot zelo različne in močne izkušnje, ki se kot nevidna snov prenaša v nas in nas znotraj nas upravlja. Na primer; okolje nas pogojuje z religijo, z vrednotami, principi, predstavami, prepričanji in stališči, ki so značilni za ta del sveta, v katerem živimo. Enako velja za dedni tok, ki se zapiše na osnovi naših prednikov, ki so v času svojega življenja doživljali vzpone in padce svojih izkušenj in so na teh osnovah gradili predstave in ideje o življenju in Bogu. Prav tako v našem življenju sami, na osnovi naših lastnih izkušenj, gradimo predstavo o Bogu.
Če k vsemu naštetemu prištejemo še naš dušni zapis in našo karmo, ki smo ju prinesli iz prejšnjih življenj je več kot očitno, da je naš Bog zelo specifičen, povezan z vsem tem kar nas pogojuje. Logična posledica tega je, da ko se pogovarjamo o Bogu, vsak izmed nas govori o nečem, kar je popolnoma unikatna - nam lastna ideja . Boga si nedvomno vsak izmed nas predstavlja po svoje.
Vse te omenjene, nakopičene informacije so shranjene v naši podzavesti in delujejo mimo naših zavestnih odločitev. Ker so shranjene globoko v nas, so nam tako domače, da jim v celoti zaupamo in se po tem, kar nam sporočajo, tudi ravnamo. Ko človek npr. v medsebojnih odnosih naredi nekaj neskladnega, se zaradi svoje predstave o Bogu, ki je strog in neusmiljen sodnik, sam obsodi na določene vrste posledico, ker misli, da je tako prav. Tako mnogo ljudi trpi za občutki pomanjkanja materialih in nematerialnih dobrin in so ob tem prepričani , da s tem že odplačujejo svojo karmo in duhovno rastejo in napredujejo. V resnici se takrat nahajamo le v začaranem krogu posledic, ki si jih sami naložimo zaradi napačne predstave o Bogu.
Človek je ob tem naravnan približno takole. Sem slab, ker sem grešil, zato moram biti za to kaznovan. Ker me bo Bog prej ali slej sodil, je bolje, da to naredim sam sebi že sedaj, da bom potem, ko pridem pred Boga, tega že prost. Od tukaj izhaja, tudi del tiste resnice, da ima človek edinega pravega nasprotnika v sebi in da je sam svoj največji in celo edini sovražnik. Pomislite, kako otroka, ki je naredil napako, samo enkrat lepo opomnite ali k njemu vzgojiteljsko pristopite. Sposobni ste ločiti neskladno dejanje od otroka, ki ga ljubite. Ko pa gre za naše napake, smo se za eno in isto napako sposobni obsojati še leta in leta, jo objokovati in obžalovati. Poleg tega ne ločimo sebe od dejanja, temveč zaradi naše napake, ki je lahko celo posledica nevednosti in neznanja, obsojamo sebe v celoti. Brez dvoma tudi tukaj velja, da se moramo naučiti ljubiti samega sebe in si znati odpuščati.
To pa ne pomeni, da smo lahko v svojem obnašanju brezbrižni in da lahko delamo v svojem življenju, kar se nam zljubi. Ko pričnemo spreminjati odnos do sebe, moramo v tistem trenutku postati bolj odgovorni za svoja dejanja. Do svojih dejanj in čustvenih stanj moramo postati bistveno strožji, brez popuščanja in odstopanj.
Bog torej ni rabelj, ki bedi nad teboj in tvojimi dejanji, da bi te lahko za vsako tvojo najmanjšo napako kaznoval. Prav tako ni sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Bog je ljubezen. Visoka, brezpogojna enkratna in neponovljiva. Vendar ljubezen ima mnogo obrazov. V njegovi ljubezni do nas Boga zanima le eno. Kaj je za nas dobro. In ker nas zanima le tisto, kar si želimo pogosto, to ni ista stvar. To tako postane dobra osnova za to, da našo osnovo/izhodišče, da nas Bog že tako ne mara, ponovno potrdimo in se v tem prepričanju še utrdimo.
Če se želimo upreti nezavednemu delovanju silnic, ki so posledica informacij, ki so v nas, je dobro upoštevati nekaj spodnjih predlogov, s katerimi lahko našim doživljanjem, ki se nam dogajajo in niso pod našo kontrolo spremenimo tok.
1. V življenju ne razvrščajmo izkušenj in našega vedenja na slabo in dobro, temveč na skladno in neskladno z Božjo voljo. Če namreč posamezno dejanje, ki smo ga naredili določimo za slabo, se zaradi te besede program samo kaznovanja vklopi avtomatično, ker deluje podzavestno in v avtomatičnem umu.
2. Nikoli ne sodimo dejanj in vedenja drugih ljudi, kajti s tem, na osnovi mehanizma kar seješ, to žanješ, avtomatično poglabljaš zanikanje sebe. Kajti, ko sodiš drugega, sodiš samega sebe.
3. Vedno spremljajmo stanje svoje energije in ali je ta energija v naših medsebojnih odnosih izravnana. Če se zgodi, da je prišlo do kraje energije, jo vrnemo. To velja tudi za odnos, ki ga imamo do nas samih. Najlažje se to naredi z iskrenim pogovorom in opravičilom.
4. Za vsako neskladnost, ki jo naredimo, smo odgovorni v takšni meri, da jo izravnamo, kar pomeni, da moramo v svojem življenju bistveno povišati stopnjo odgovornosti za svoja dejanja
5. Nikoli ne naredi nikomur tistega, kar ne želiš da bi drugi tebi naredili, in ne sodi nikogar, dokler nisi preživel dalj časa v njegovi koži
6. Vedno dopuščaj možnost, da se v svojih prepričanjih in doživljanjih motiš
7. Nauči se dati vse od sebe a kljub vsemu tisto, kar se ti zgodi sprejmi kot Božjo voljo zate, ki ti prinaša tisto, kar si v tistem trenutku potreboval
Z upoštevanjem zgornjih priporočil lahko začnemo s spreminjanjem svojih navad in prepričanj, ter s tem svoje narave, svojih navad, ter s tem svoje usode. Ko se spremenimo sami se avtomatično spreminja tudi naš Bog. In bolj, ko si želimo svojega Boga približati pravemu bogu, bolj smo poklicani, da začnemo z delom in na svojih plečih srečamo pravega Boga, ki je za vse nas enak. Ko najdemo sebe in stopimo v svoj dom, šele postanemo otroci istega boga in med seboj bratje in sestre, ki imajo istega Očeta.
Avtor: Mojmir
|
Rubrike
Slika o Bogu
Prispeval/a: Modri metulj dne petek, 27. januar 2012 @ 12:41 CET
odpuščanju samemu sebi. Veliko krat se govori, da si moramo
odpustiti. Prvo kar je- je, da moramo prositi za odpuščanje
tistega, kateremu smo kaj hudega storili in če nam on
odpusti, se ta negativni sklop energije s Kristusovo močjo
razreši in ne bo več grozeče visel nad nami. Takrat tudi naša
vest ne trka več v naši duši, pogoj pa je da tega in podobnega
ne delamo več. V glavnem, v našem življenju se vse vrti
okrog poravnave grehov, saj zato smo prišli v to inkarnacijo.
Kdor misli, da bo lahko presvetljen z razglabljanjem o Bogu
na tak ali drugačen način, se hudo moti. S temi svojimi tezami
o Bogu, zavaja ljudi, kateri so še na začetku poti in so še
majavi trst v vetru.
Slika o Bogu
Prispeval/a: aries_1 dne torek, 7. februar 2012 @ 09:51 CET
''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''
...Kakor sem bral mnogo stvari o Bogu,nikoli nobeden ni uspel s svojem opisom Boga dotaknit niti trohico mojih čustev.Vsekakor kakor mnoge spoštujem tudi tale poskus,ki pa zopet meni popolnoma off mark.
Zato se pogosto sprašujem ali sem jaz ali pisec,če tudi piše ne ubčuti oz. ni čustveno pošten do sebe in do bralcev,da bi lahhko rekel,to so le besede,mojemu čustvenemu stanju ne prinesejo niti atoma energije kakršihkoli čustev,razen kar je najbol verjetno,da se občutek praznote - razočaranja pogosto stopnjuje,ker Bog absolutno molči.
Občutek,se dobi kakor,da bi govrili v absolutnem vakumu...nič - brezbrižna tihota v najbošem stanju.
A to dokler ni bolečine,se da prenesti,ker mislimo,da je ta tihota-nič - Bog,ki nas neizmerno brezpojno ljubi,zato je tiho,da nas ne "moti".
Ko pa bolečina v kakršnikoli obliki pride potem pa JE kriza,ker bolečina je tam.Pravijo,da Bog je tudi tam.
Potem se sprašujem,kako moreta biti 2 nasprotni se "realnosti" na istem mestu ob istem času,pa se zavem,da to ne gre,ali je bolečina ali je Bog,Bog pa ni bolečina.
To človeka popelje čustveno,edino do spoznanja oz. nastane paradoks,katerega prisotnost nas ne osrečuje,ker nismo (kar je naravno) sposobni videti Boga in bolečino skup,potem pridemo čustveno do zaključka,da Boga ni kjer je bolečina.
Je menda odšel nekam drugam,kjer je mogoče najmanji potreben;potem se pa jezi,če se
Boga "nepotrebni",sploh ne spomnijo na Boga.Boga sploh ne opazijo.In Bog naj bi bil jezen in naj bi jih kaznoval.
Ampak zanjinmivo nič slabega se ne in nepotrebnim-Boga ljudem zgodi.Ljudje uživajo in Bog jim mogoče zavida.Pa ima problem kako biti v družbi,ki te sploh ne opazi?
Potem mogoče samo "slučajno"strela udari in rečejo Boga je kriv.V resnici pa ni nobeden.
Med tem,jaz si mislim in si domišljam,da mi je Bog rekel,bom prišel nazaj kadar ozdraviš.
Sedaj se mi ne dopadeš,ker mene Boga vznemirjaš in svojo mizerijo onesrečuješ.Bog pa ne sme biti nesrečen drugače ne bo noben v nje veroval.
Sedaj sem zdrav in srečen in si domišljam,da Bog obstaja in me neizmerno ljubi.Zato sem srečen.
A me malo strah,ker vem,da bo bolečina verjetno nazaj prišla ali pa jo bo Bog sam prinesel,ker pač butci nas tako učijo,da je vse Božja volja.
Dejstvo je tudi,da nobeden ni videl veselega Boga,temveč samo vesele ali mizerne ljudi.
In Bog je stakno tam,kjer je najmanji potreben,kjer so ljudje veseli zdravi in srečni in Boga spoloh ne potrebujejo, razen za pogrebe čist mal za poroke in 2 - 3 dni dokler oz. če so so trezni za Merry Christmans.
Jaz pa spim in delam (večidel spim) in si domišljam,da vem,da je tako lahko biti Bog.Ker je vse v redu kadar ni bolečine,mnogi ljudje ljubijo verujejo v Boga v eno vižo ali drugo.Večdel na nobeno vižo.
Torej Bog je pa sam,ker se ga ne-potrebni Boga ne spomnijo na Boga,k ta mizernim in bolnim pa Bog noče it....zakaj NE je pa meni še stalno niti približno 1000 svetlobnih let daleč,še neodgovorjeno vprašanje.
Menda ker je Bog rad srečen (kakor mi) zato ga ni tu je odšel tja kjer je sreča.Bog naj bo srečen,saj vreden sreče.
Jaz sem mizeren,ker mam bolečino in kjer je bolečina je "trenutno"......Bog odšel.
Jaz pa si preden zaspim domišljam,da vem,da je lahko biti Bog.
Lahko noč.
Pax Dei
aries