Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061021212318495

Velika planina nedelja, 27. februar 2022 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Na Veliki planini je živel planšar z imenom Martin. Sam, a ne osamljen! Imel je veliko dela, a tudi veselje z njim. Vsako leto je prav rad opazoval majhne teličke, ki so vsi navdušeni zrli v nov svet, ovohavali cvetove ter se preganjali po bližnjih pobočjih. A prišel je tudi na planino turizem in z njim obilica turistov. V Martinu, ki si je naštel 85 let, so videli le vir pomilovanje vrednega starčka in se delali še bolj pomembne. Nekega dne, ko je že dišalo po zimi in snegu, so se od nikoder pojavili črni oblaki in zakrili pozno jesensko sonce tako močno, kot da bi se že zvečerilo. Pričelo je strahovito treskati po bližnjih vrhovih. Ravno ko je Martin prignal živino iz paše in je že kar močno pričelo deževati, so k planšarski koči pristopili trije moški srednjih let, po videzu in oblačilih sodeč premožnejši. Seveda jih je Martin vljudno sprejel v svojo kočo, dokler se nevihta ne bi polegla. A dež je padal in padal, ko pa se je le malce zvedrilo, je nastal že večer in gosti so bili prisiljeni, da ostanejo čez noč, saj bi bil nočni povratek v dolino tvegan. Planšar Martin je zakuril ogenj in gostom pripravil skromno večerjo. Ko pa se je zapletel v pogovor z njimi je šele opazil, kako pusti sogovorniki so. Prižgal je petrolejko in začel brati večerno molitev. A takoj, ko je začel moliti je opazil v očeh gostov gnev in nestrinjanje z njegovim dejanjem in eden izmed gostov je v istem hipu prav nekulturno prekinil Martina in ga vprašal: “Ali mi, gospod, lahko poveste, kje imate kakšno elektro vtičnico, da priključim moj prenosni računalnik in pogledam, če imam kaj pošte ”. Martin se je pričel pritajeno hahljati. “Ja, jaz nimam nobene vtičnice !” je odvrnil. Nato se je oglasil drugi popotnik z pametno ugotovitvijo: “Ja potem pa tudi televizije nimate, kajne ?” “Ja imam, seveda imam !” se je Martin začel že norce delati iz njih: “Tamle v odprtem kaminu, le program je le eden, ostale pa lovim z pilotom v glavi.” Nato pa se je oglasil še tretji gost in že kar naglas zavpil: “Ja pr' mj' duš' ! Kam bom dal pa pol mobitel polnit?” “Ja ni problem! ”, mu odvrne Martin že opazno jezen: “Pojdi ven, dvigni mobitel, jaz bom pa strelo z molitvijo priklical, da ti ga napolni.” Nato so vsi utihnili in se zazrli v ogenj v odprtem kaminu dokler niso pospali okoli ognjišča. Ko pa je Martin zgodaj zjutraj vstal, da opravi v hlevu, gostov ni bilo več, saj so se ob svitu, odpravili v dolino. Veliko nas se peha za biseri in ko jih imamo, jih ne znamo ceniti, saj biseri niso biserni, če nimajo školjke. V školjki je biser nastal, mi pa jo v svoji nevednosti zavržemo. Popotniki so prejeli modrost a je niso prepoznali v svoji vzvišenosti. Ostali so omejeni, kakor veliko izmed nas. V našo ječo sodobnega sveta smo se sami zaprli in sami moramo najti nazaj pot k poti poti. Komentarji (0) www.pozitivke.net