Bitja in entitete obstajajo!

petek, 27. maj 2022 @ 05:02 CEST

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Modrosti domorodcev so ji postale glavni vir globljega spoznavanja sebe in sveta
»Ujetnica pragozda« je resnična zgodba svetovne popotnice Katje Brvar (www.izveniluzije.com), kulturologinje ter praktikantke in facilitatorke dihalnih tehnik in holističnega zdravljenja kambo. Posvetila jo je kar Velikemu duhu, ki domuje v nas vseh … Knjiga ni navaden potopis, saj v stiku z nekaterimi najbolj nedostopnimi civilizacijami prinaša precej nenavadne dogodivščine in spoznanja.

Med drugim je bivala med Indijanci Kogi v Kolumbijskem gorovju, se srečala s čarovniki, šamani, doživela črno magijo, paranormalne pojave ter s pomočjo domorodske medicine Amazonije prišla do globokih uvidov glede uglaševanja telesa, uma in duha z naravo in z višjo silo.

Modrosti domorodcev in narava so postale njen glavni vir učenja in globljega spoznavanja sebe ter sveta. A zavoljo spoznavanja svetlobe je morala sama skozi temačno preizkušnjo, ki ji je življenje obrnilo na glavo, vendar je iz samotne bitke pogumno našla pot ven.

Ste svetovna popotnica in iskalka resnice. Zdi se, kot da živite svoje sanje, saj se ne oklepate znanega, varnega sveta in sledite sebi. Katera so glavna spoznanja, ki so vam jih prinesla potovanja?
Popotnica sem res, iskalka resnice pa ne več. Resnična zgodba ujetnice pragozda, zgodba, za katero sem sprva verjela, da bo za vedno ostala zakopana v amazonskem pragozdu, me je namreč pripeljala do tega, da sem se prenehala ubadati z misteriji življenja. Potujem pa še! Potovanja so bila že od nekdaj moja najljubša droga - preprosto zato, ker nisem znala drugače.

Misel na vsakdanji delovnik od jutra do poznega popoldneva me je dušila, hkrati pa sem verjela, da svet ponuja mnogo več kot nam narekuje naša kultura. Potovanja so kmalu postala moj veliki učitelj. Učila so me tistega, česar me nobena šola ni. Pomagala so mi videti širino, misliti s svojo glavo, poslušati intuicijo, spoštovati naravo, razumeti sebe in druge, sprejemati raznolikost, gojiti sočutje in opuščati sodbe. Tako zunanje kot svoje lastne.

Vaše duhovno prebujenje se je začelo s preizkušanjem psihedelikov … Na potovanjih, denimo v Kolumbiji, ste preizkušali tudi rastline moči, kot je pejotl, kasneje ajavasko, pa sanango (velikocvetna brunfelzija) … Kako so vam rastline moči pomagale pri iskanju in osebni rasti?
Pomagale so mi tako, da se je počasi levilo subjektivno razumevanje jaza. Bolj ko sem levila subjektivno razumevanje jaza, bolj sem izkušala objektivno resnico vsega, kar je. Bolj ko sem spuščala navezanost na lastno identiteto, bolj se mi je razkrivala resnica, kdo v svojem bistvu pravzaprav sem oziroma smo.

Navezanost na določeno čustvo ali misel, navezanost na lastno ime, navezanost na poklic, navezanost na telo, spol ali kraj, od koder prihajamo … vse to je le začasen konstrukt, ki se rad poigrava z ustvarjanjem občutka ločenosti in megli resnico o duši, ki nima oblike, ne imena, ne spola. Lahko potuje skozi prostor, skozi čas, skozi vse dimenzije univerzuma, znotraj katerega nikoli in pod nobenim pogojem ni ločena od celote. Pa vendar se ljudje še vedno spotaknemo z obrekovanji, ignoriranjem ali celo zanemarjanjem sočloveka brez zavedanja, da to hkrati počnemo tudi sebi.

Rastline moči odpirajo nevidni svet energij. Ste morda zaznala kakšna bitja, entitete, ki niso zgolj plod uma, naše podzavesti, ki resnično obstajajo?
Sem. S pomočjo psihedeličnih substanc sem imela zanimive izkušnje z bitji ali entitetami, ki domujejo v prostoru, katerega ljudje običajno ne zaznavamo in se ga posledično ne zavedamo, morda celo bojimo. Tudi sama sem se ga, čeprav sem na ta bitja gledala drugače kot danes. Nanje sem gledala kot na bitja ali entitete, ki zunaj naše perspektive nimajo občutka individualnosti – kot da so le plod misli ali produkt dogajanj v naših glavah. Zavzemala sem stališče, da njihovo pojavnost dovoljujejo negotovosti, dvomi, strahovi in skrbi, da vse izhaja iz nas samih, torej potemtakem zunaj nas ne obstajajo.

Razumela sem jih kot podedovane koristne strahove, ki nas vodijo skozi določene trenutke življenja in nas tako varujejo. A izkušnja pragozda me je podučila, da bitja in entitete niso zgolj plod evolucijskega strahu in dogajanj v naših glavah. Oni obstajajo ne glede na to, ali jih mi z našimi čutili lahko zaznamo ali ne. Verjamem, da imajo nekatera bitja in entitete, tako kot midva, svoj občutek resničnosti znotraj lastne individualne izkušnje. In verjamem, da bi ljudje, če bi opustili egoično stališče, da onkraj videnega ne obstaja nič, lažje zaznali hkraten obstoj tovrstnih svetov z našo resničnostjo.

V knjigi »Ujetnica pragozda« ste opisala tudi zanimiva srečanja s šamankami, ki so imele magijske sposobnosti. Ste z njimi doživela kaj nenavadnega, kakšen parapsihološki pojav?
Ne, ni šlo za šamanko z magijskimi sposobnosti, sem pa bila pri perujski šamanki pred nenavadnim srečanjem misteriozne ženske na dietiranju rastlin moči. Srečanje z žensko, ki je bila bolj zeliščarka kot šamanka, mi je tik po dieti odprlo svet, kakršnega nisem bila pripravljena uvideti. Svet, ki ga okultizem imenuje svet čarovništva in svet magije. Preveč, vsega preveč se je zgrnilo name in življenje mi je za nekaj časa spodneslo tla pod nogami. Mnogim paranormalnim pojavom pač nisem bila kos. Poti ven pa še nisem poznala.

V samotni bitki ste iskali in preizkušali veliko metod in tehnik za samozdravljenje. Katera je po vaši izkušnji najbolj učinkovita?
Kakor za koga. Kar deluje za nekoga, morda za nekoga drugega ne. Ravno zato v svojih holističnih terapijah združujem različne tehnike in orodja, prilagojene posameznikovim edinstvenim potrebam. Meni osebno je najbolj pomagal kambo ali žabji izloček, ki ga Indijanci že stoletja uporabljajo za zdravljenje telesa tako na fizični kot na mentalni in čustveni ravni. Gre za medicino Amazonije, ki pa ni čisto za vsakogar. Absolutno pa si upam trditi, da obstaja metoda oziroma orodje, ki je primerno in sila učinkovito za vse - to je naš lastni dih!

Dihanje je veliko več kot le samodejno fizično vdihavanje in izdihavanje zraka, ki v krvni obtok pomaga dovajati kisik in izločati ogljikov dioksid. Pravilno dihanje aktivira parasimpatični živčni sistem, upočasni srčni utrip, zniža krvni tlak in uravnava pH telesa, kar živčnim prenašalcem v možganih omogoči prost dostop do vseh sistemov v telesu. Poleg fizioloških sprememb tudi umirja mentalne in čustvene turbulence, kar dokazujejo znanstvene študije. Žal pa le redki terapevti uporabljajo dih kot sredstvo za osvobajanje travm in duševnih stisk. Dih je naravno zdravilo, ki morda ni v ospredju vseh drugih tehnik in metod samozdravljenja, je pa zagotovo njihov najpomembnejši sestavni del.

Ste terapevtka in pomagate ljudem tudi s terapijo kambo. Kakšna terapija je to in kdaj naj bi se ljudje obrnili na vas?
Kambo je drevesna žabica, ki domuje v amazonskem pragozdu, kjer zaradi svojega strupa oziroma izločka ne pozna nobenih plenilcev. Indijanci jo uporabljajo že stoletja - ne le za intenzivno čiščenje in zdravljenje, temveč tudi preden odrinejo na lov, saj jim okrepi fizično moč, zbistri um, izostri čute, hkrati pa jih tako razstrupi, da jih živali težje zavohajo.

Njen izloček je namreč koktajl bioaktivnih peptidov, ki pomagajo aktivirati telesno inteligenco. S tem se sprožijo samozdravilni procesi tako na fizični kot tudi na mentalni in čustveni ravni. Ta medicina mi je posebej pri srcu, saj sem se z njeno pomočjo izmazala iz globoke teme. Verjamem, da ni naključje, da je vstopila v moje življenje. In verjamem, da bo tistega, ki mu je namenjeno tovrstno zdravljenje, medicina poklicala sama.

Imate še kakšno sporočilo za naše bralce?
Verjamem, da so vaši bralci že dovolj ozaveščeni in da so že uvideli, da se vsa drama sveta pred našimi očmi odvija zgolj kot kozmično kladivo, ki razbija lupino zavoljo ljubezni, ki čaka, da pronica čeznjo in presvetli vse. Zavoljo tega si želim, da bolj kot kdajkoli prej stojimo drug drugemu ob strani. Naj razumemo, da vsak na svoj način bije bitke do zmage in da so očitki in sodbe odveč. Naj s sočutjem spregovorimo resnico in s spoštovanjem prisluhnemo tistim, ki govorijo. Naj drug k drugemu pristopimo z odprtim srcem in iskrenih pogledov in naj se duše srečajo brez sramu, ko telo mine.

Andreja Paljevec

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2022052414080373