Dobra novica je, da so se po dveh mesecih sped odprle šole in vrtci.

Nekateri starši pa še vedno niso povsem prepričani, če je za njih že nastopil pravi čas, da pošljejo otroka v varstvo.

Še ena dobra novica je, da se je pred kratkim na slovenskem trgu predstavila nova platforma, ki se imenuje Babysits. Platforma je namenjena staršem, ponudnikom varstva in ne nazadnje tudi otrokom.

Stavka – prava, živa, polnovredna stavka – je stvar preteklosti. Kdo danes sploh še lahko stavka?

Javni delavci ne. Njihovo delo je menda potrebno, da se država ne sesuje. Zdravniki, zdravstveniki, reševalci in gasilci morajo delati, sicer lahko kdo umre. Policaji in vojaki morajo delati, sicer lahko kdo koga umori. Električarji morajo delati, sicer se nas bo pobilo ravno toliko, kolikor bomo v temi naredili novih. Čistilci, smetarji in drugi odpadkarji morajo delati, sicer se bomo utopili v umazaniji.

Ko slišiš: »Za otroke gre!« ali: »Poiščimo rešitev v največjo korist otroka!« se moraš prijeti za pištolo … Nekoč so govorili o ženskah: »Dame imajo prednost!« ali: »Revici je treba najti moža, da bo poskrbel zanjo!« Ne eno ne drugo ni pomenilo nič dobrega …

Odkar nimajo več prednosti, imajo ženske več možnosti; zdaj bodo npr. celo upodobljene na semaforjih. In odkar jim je dovoljeno skrbeti zase, je za njih nekoliko bolje poskrbljeno. Sicer jih mnogi moški še vedno smatrajo za nekakšne samodejne švicarske nožke (nožnice), ki so včasih samovoljni in jih je treba potolči po robu mize, da spet delajo. A zdaj je to vsaj na papirju kaznivo; tu in tam je kdo zaradi takšnega ravnanja celo kaznovan …

Živimo v svetu, ki ga pretresajo številne medsebojno prepletene oziroma soodvisne krize. Lakota in revščina, podnebne spremembe in onesnaženje okolja, migracije, ekonomska in družbena kriza.

Če se lotimo reševanja samo ene izmed kriz, na primer podnebne, je to početje jalovo, saj bodo v manj razvitih državah še naprej uničevali naravno okolje in revni ljudje bodo zapuščali svoje domove. V resnici so vse prej naštete krize le "sestavni" deli ene globalne krize, v katero je zabredlo človeštvo.

Peter Svetina: »Otroke je treba slišati in jih upoštevati, saj niso le majhni ljudje z majhnimi pravicami.«
Ob 30. obletnici sprejema Konvencije o otrokovih pravicah, ki jo obeležujemo 20. novembra, varuh človekovih pravic Peter Svetina ocenjuje, da je imel ta dokument osrednjo vlogo pri izboljšanju življenj otrok po vsem svetu.

Gre za prvi pravno zavezujoč mednarodni akt na področju varovanja pravic otrok, ki je postal orodje oziroma vodnik za vse, ki prihajajo v odnos z otroki. Ne odgovarja le na vprašanje, kako z njimi ravnati, temveč predvsem česa jim ne smemo odrekati. V Sloveniji je Konvencija stopila v veljavo 25. junija 1991.

»Na pravice invalidov ne smemo gledati le čez prizmo dajatev in storitev«
Varuh človekovih pravic Peter Svetina se je danes srečal z Marijanom Papežem, generalnim direktorjem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). V pogovorih sta se skupaj s svojimi sodelavci osredotočila predvsem na kršitve, ki jih Varuh človekovih pravic ugotavlja pri delovanju ZPIZ.

Peter Svetina je izpostavil predvsem sporne postopke ugotavljanja pravic iz invalidnosti, kjer Varuh ugotavlja več kršitev načel upravnega postopka, med drugim načela zaslišanja stranke, materialne resnice in proste presoje dokazov, na kar je Varuh opozoril že v poročilu za leto 2018. Peter Svetina je poudaril, da na pravice invalidov ne smemo gledati le skozi prizmo dajatev in storitev, temveč jim je treba zagotoviti tudi možnost učinkovitega varovanja njihovih pravic pred državnimi in lokalnimi organi ter nosilci javnih pooblastil.

»Zagovorniki bolnikov smo kritični, a konstruktivni sogovorniki in zato nas spoštuje tudi zdravstvena politika, ki nas vse pogosteje vključuje v različna posvetovalna telesa in delovne skupine, kjer zagovarjamo interese bolnikov. Spoštujejo naša mnenja in nas vidijo kot partnerje, na kar sem zelo ponosna. Voditi uspešno organizacijo bolnikov danes je podobno kot voditi podjetje.

Biti moraš iznajdljiv in kreativen, povezovalen, se povezovati tudi iz okvirov stroke in samega delovanja nevladnih organizacij, dobro voditi in upravljati projekte ter programe in biti uspešen v pridobivanju denarnih sredstev. Ko se ozrem po aktivnih zagovornikih bolnikov, vidim, da prevladujemo ženske, kar je zanimivo, a tudi razumljivo,« so besede Kristine Modic, izvršne direktorice Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L & L, s katerimi je izvrstno povzela položaj dela in vodenja nevladnih organizacij, ki zastopajo bolnike s kroničnimi boleznimi v Sloveniji.

Univerzalno sprejete in enotne definicije nasilja na delovnem mestu oziroma mobinga ni. Vse razprave kot bistvene elemente navajajo nasilno in neetično komunikacijo, ki je pogosta in dolgotrajna, zaradi česar ogroža zdravje žrtve.

Zanimalo nas je tudi, kako se v takšnih razmerah znajdejo starejši zaposleni.
Elemente mobinga večina raziskovalcev deli v napade na komunikacijo (omejevanje možnosti komuniciranja z nadrejenim ali sodelavci, jemanje besede, kričanje, nenehno kritiziranje dela in zasebnega življenja, nadlegovanje po telefonu in e-pošti, grožnje in pritiski), ogrožanje socialnih stikov (žrtev se ignorira, prostorska osamitev), napade na osebni ugled(obrekovanje, norčevanje iz žrtvinih psihičnih, vedenjskih, političnih, verskih, etničnih karakteristik, siljenje v nedostojno delo, obtoževanje nesposobnosti, spolno nadlegovanje, odvzem delovnih nalog ali dodeljevanje nesmiselnih, preveč ali premalo zahtevnih), napade na zdravje (dodeljevanje zdravju škodljivih nalog, fizično in spolno nasilje).

»Otroci so naivni. Kaj pa mislijo, da lahko naredijo?« »Raje bi šli v šolo, namesto da zapravljajo čas!« »Imajo pa vsi pametne telefone – tem pa se ne bi odpovedali …«

Zdaj pa jaz vprašam: »Kaj pa lahko otroci naredijo drugega, kot da gredo na ulice?« »A v šoli pa ne bi zapravljali časa?« »In kakšen prispevek k zmanjšanju podnebnih sprememb in propadanja narave bi bil, če bi se odpovedali telefonom?«

Punčke so pridne, fantki so poredni. Punčke se učijo, fantki so leni. Punčke so pametne, fantki so iznajdljivi. Punčke ubogajo, fantki imajo umazana ušesa. Punčke pomagajo, fantki počnejo neumnosti. Punčke so lepe, fantki so živi …

Roza in modro lahko prerasteš … Punčke in avtke že težje … Pridnost ali porednost pa se vklešeta v tvojo dušo kot tatu – z nešteto vbodi, po katerih teče strup. Lahko ga z nečim pokriješ, lahko si ga razpraskaš, lahko si daš čez še enega, da ga prekrije, a tatu ostane za vedno …

Pri vojnah ne gre za vero, ampak za vire. V šolah ne gre za izobraževanje, ampak za omejevanje. In v službah ne gre za denar, ampak za nasilje.

O tem pričajo že razpisi za delovna mesta. Iščejo se samostojni, a prilagodljivi delavci; iznajdljivi, ki delajo po navodilih; ustvarjalni, a pripravljeni trdo delati … Po samostojnih, iznajdljivih in ustvarjalnih se da hoditi, ker niso prilagodljivi, ubogljivi in pridni. Prilagodljivi, ubogljivi in pridni pa so deležni zaničevanja, ker niso dovolj samostojni, iznajdljivi in ustvarjalni …

V tem kaotičnem obdobju človeške zgodovine se zdi naša prihodnost precej temačna. Podnebne spremembe in onesnaženje okolja; revščina, ki tare skorajda sleherni kotiček sveta; velika ekonomska in politična sebičnost držav, še posebej najbogatejših, ki kopičijo bogastvo na račun revnih; migrantska kriza in vse bolj verjetna nova globalna finančna in ekonomska kriza – le kako ob vsem tem še ostati optimist? Pa vendar se danes počasi rojeva drugačen svet, osrednjo vlogo pri tem pa ima vse večje razumevanje in sprejemanje ideje enosti človeštva.

Enost človeštva 
Eno človeštvo, enost človeštva, velika človeška družina – vseeno kateri izraz uporabimo, bistveno je, da razumemo pomen naše medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Velik korak v to smer so doslej naredila okoljevarstvena gibanja, ki so človeštvo povezala v skrbi za naše skupno okolje. S podpisom Pariškega podnebnega sporazuma smo se leta 2015 tudi konkretno zavezali, da bomo kot človeštvo poskrbeli za naše skupno podnebje.

Lani se je bogastvo svetovnih milijarderjev povečalo za 12 odstotkov oziroma za 2,5 milijardi dolarjev dnevno, medtem ko se je premoženje najrevnejši polovici ali 3,8 milijardi Zemljanov zmanjšalo za kar 11 odstotkov. Danes je v svetu kar 2208 milijarderjev, kar pomeni skoraj še enkrat več kot ob začetku finančne krize pred desetimi leti. 26 najbogatejših ljudi na svetu ima skupaj 1400 milijard dolarjev premoženja, kar je enako premoženju najrevnejše polovice Zemljanov.

To so le najbolj izpostavljeni podatki najnovejšega poročila Public Good or Private Wealth (Javno dobro ali zasebno bogastvo) človekoljubne organizacije Oxfam International.

“E pur si muove”, juhu, končno, morda tokrat le ustavijo ta invalidski twilight vrtiljak. Tako nekako smo razmišljali, ko smo v medijih zaznali notico, da se bo KPK ponovno lotila pregleda razdeljevanja sredstev oz. sume sistemske korupcije, ki se iz leta v leto vrši znotraj FIHO.

Priznamo, kar nestrpno pričakujemo ugotovitve, saj že 15 let bolj ali manj intenzivno spremljamo, opozarjamo, razlagamo in pišemo o perverznosti sistema, ki ga država na tem področju preprosto kar tolerira. Dopušča iz nekakšnega licemerskega usmiljenja ter smiljenja, miži vsaj na eno oko. Nenazadnje tudi zato, ker si vsakokratna politika skalkulira, da bo tudi sama iztržila točke na svoj mlin. 

Kaj imata skupnega konoplja in evtanazija? O obeh že desetletja poslušamo ene in iste laži. Sta redka pojava, glede katerih je verovanje strokovnjakov identično verovanju cerkvenjakov in drugih nazadnjakov. Ne z eno ne z drugo se zdravniki nočejo ukvarjati. Razlika je le, da je glede konoplje premalo tistih pravih raziskav, glede evtanazije pa je bržčas greh že govoriti o raziskavah.

Seveda je glede konoplje premalo pravih raziskav. Prave raziskave zdravil so drage. Privošči si jih lahko samo farmacija – ki je tudi poskrbela za njihovo visokocenovno 'dostopnost', da si jih lahko privošči samo ona. Farmacija pa raziskuje predvsem tista zdravila, od katerih lahko, potem ko so raziskana, pričakuje dobiček.

Za začetek si sposodimo verze Franceta Prešerna: »kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta« (O Vrba, srečna vas domača). Morda je ta verz danes več kot aktualen. Naš največji pesnik si seveda niti predstavljati ni mogel Interneta, a ta verz je naravnost vizionarski. Opisal je nič drugega kot zapise tako imenovanih spletnih trolov in raznih mračnjakov, ki vse, kar je dobrega takoj zastrupijo – z besedami. In besede so lahko strup.

Kdor misli, da je vseeno kar govori in piše, se močno moti. Beseda – zapisana ali izgovorjena – ima izjemno moč. Lahko sproži uničenje. Kako se začnejo pretepi, konflikti vseh vrst ali vojne? Vedno z besedami. A besede seveda lahko ustvarjajo tudi dobro - kreirajo, povezujejo, celijo rane vseh vrst...

Pri vojnah ne gre za vero, ampak za vire. V šolah ne gre za izobraževanje, ampak za omejevanje. In v službah ne gre za denar, ampak za nasilje.

O tem pričajo že razpisi za delovna mesta. Iščejo se samostojni, a prilagodljivi delavci; iznajdljivi, ki delajo po navodilih; ustvarjalni, a pripravljeni trdo delati … Po samostojnih, iznajdljivih in ustvarjalnih se da hoditi, ker niso prilagodljivi, ubogljivi in pridni. Prilagodljivi, ubogljivi in pridni pa so deležni zaničevanja, ker niso dovolj samostojni, iznajdljivi in ustvarjalni …

Dan varne rabe interneta 2019: Skupaj za prijaznejši internet
V torek, 5. februarja, praznujemo dan varne rabe interneta. Na točki osveščanja o varni rabi interneta Safe.si, ki deluje v okviru Fakultete za družbene vede, so pripravili zanimive aktivnosti, ki so namenjene učencem in učiteljem. Glavni dogodek v obliki spletne oddaje v živo z naslovom Vzgoja za internet pa so letos namenili staršem.

Nasilje na spletu
Medvrstniško nasilje na spletu postaja v naši družbi vse pogostejši pojav. Z njim se srečujejo tako otroci kot tudi najstniki. Težave, ki jih imajo učenci in dijaki zaradi nasilja, opažajo tudi na delavnicah, ki jih na šolah izvaja Safe.si. Eden izmed večjih izzivov tako za učitelje kot tudi za starše je pomanjkanje empatije do žrtev. Mladostniki, tako nasilneži kot tudi opazovalci, vse prevečkrat odgovornost prelagajo na žrtve, češ da so same izzvale nasilje s svojim vedenjem in objavljanjem na spletu.

Beseda in slike so pravzaprav v rokah tistih, ki obvladujejo množično posredovanje informacij. V njihovi oblasti so besede in slike, ki vodijo milijarde ljudi. Milijarde ljudi vedno znova poslušajo iste besede, gledajo vedno iste, ki pa seveda prikličejo v njih vedno znova iste misli, občutke in delovanja.

Tako sredstva javnega obveščanja oblvadujejo človekovav vsakdanjik. Ljudi ozaveščajo in zabavajo, jih učijo in vzgajajo, zapeljuje in zavajajo. Sateliti in internet, E-pošta in CD-rom, Handy in faks, računalnik in televizija so postali nepogrešljivi.

Korak naprej v smeri boljšega obvladovanja krhkosti v državah članicah Evropske unije
Priča smo demografskemu staranju populacije. Čeprav je staranje prebivalstva civilizacijski dosežek, ki je posledica izrazito izboljšanih higienskih razmer, razvoja zdravstva, uspešnega socialno ekonomskega razvoja in na splošno višje kakovosti življenja, prinaša tudi posledice in izzive na skoraj vseh področjih življenja. Med drugim se s starostjo povečuje tudi število krhkih ljudi oziroma ljudi, ki se soočajo z upadom telesnih, kognitivnih in funkcionalnih sposobnosti.

Zato so pomembni nadaljnji koraki in ukrepi na področju preprečevanja in obvladovanja krhkosti. Temu javnozdravstvenemu izzivu smo se posvetili v okviru 2. mednarodne konference Obvladovanje krhkosti danes za jutri, ki jo je organiziral Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje (MZ) in Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO).

Sodobno družbo je obsedla blaznost, absurd imenovan služba. Želeli bi reči delo, a je to, kar imamo v mislih vse preveč povezano z ustvarjanjem presežka, ki ga delo, kot osnova vsake dejavnosti, ne vključuje v svoji definiciji.

Z trenutkom, ko je delo postalo blago, se ga poskuša proizvajati kar se da poceni, delavci, nosilci te cenenosti, z vztrajanjem v svoji funkciji vstopajo v nepovratno razmerje z kapitalom. Delovna sila z tem izgubi možnost, da se podružbi neodvisno od kapitala, zaveže se delu, kot nosilcu nekoristnosti.

Delo kot dejavnost je naše življenje samo, je jedro našega življenja, to je nepredmetno delo oziroma delo kot ne - vrednost. Delo, kot služba, ki ga danes opravljamo za denar, je izkoriščanje, dejstvo, ki se ga danes zavedamo prav vsi. Delo je prisila maskirana v naravno potrebo, subjekt ga upravlja dotlej, dokler ne spozna kake druge poti za prevajanje svojih potreb v užitke.

Kakšna je razlika, če je namesto človeka robot tisti, ki preprečuje brezdomcem, da si gradijo svoja "bivališča" po ulicah San Francisca? Je to moralno bolj sprejemljivo, ali tukaj sploh ni vprašnje morale? Eden od takšnih robotov kot ga lahko vidimo na sliki, je pred kratkim posredoval v San Franciscu, ko je odgnal nekaj brezdomcev izpred zgradbe tamkajšnje veterine - ljudje so bili ogorčeni. 

Brianna Wu, razvijalka iger iz Silicijeve doline in kongresna kandidatka, je včeraj na Twitter zapisala: "I’m sorry for being so frank but this absolutely disgusts me as someone that experienced homelessness". V prevodu bi to pomenilo, da se Wu-jeva opravičuje za svojo odkritost, vendar se ji videno, kot nekomu, ki se je soočil z brezdomstvom, gabi.

George Orwell je v prispevku z naslovom Svoboda tiska zelo natanko opisal mehanizem, zaradi katerega ljudje o določenih temah nikoli ne spregovorijo, čeprav jim tega ni nihče izrecno prepovedal. Zdi se, kot bi se ljudje med seboj tiho strinjali, da se o takih temah preprosto ne govori.

V tej državi se na primer danes v glavnem ne govori o Marxu in njegovi kritični analizi delovanja kapitalizma, čeprav je ta v globoki krizi, ki terja resen in poglobljen razmislek. Ljudje večinoma raje tiho pristajajo na domnevo, da kapitalizem res ni popoln sistem družbenega življenja, obenem pa so trmasto prepričani, da vendarle nekako deluje. Velika večina ljudi celo iskreno verjame, da je tako delovanje kapitalizma čisto v redu, saj so prepričani, da živijo bolje kot njihovi dedki in babice. Pa jim gre res bolje? In kako bo njihovim vnukom?