NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Z ljubeznijo do dela   
    četrtek, 10. maj 2018 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Sodobno družbo je obsedla blaznost, absurd imenovan služba. Želeli bi reči delo, a je to, kar imamo v mislih vse preveč povezano z ustvarjanjem presežka, ki ga delo, kot osnova vsake dejavnosti, ne vključuje v svoji definiciji.

    Z trenutkom, ko je delo postalo blago, se ga poskuša proizvajati kar se da poceni, delavci, nosilci te cenenosti, z vztrajanjem v svoji funkciji vstopajo v nepovratno razmerje z kapitalom. Delovna sila z tem izgubi možnost, da se podružbi neodvisno od kapitala, zaveže se delu, kot nosilcu nekoristnosti.

    Delo kot dejavnost je naše življenje samo, je jedro našega življenja, to je nepredmetno delo oziroma delo kot ne - vrednost. Delo, kot služba, ki ga danes opravljamo za denar, je izkoriščanje, dejstvo, ki se ga danes zavedamo prav vsi. Delo je prisila maskirana v naravno potrebo, subjekt ga upravlja dotlej, dokler ne spozna kake druge poti za prevajanje svojih potreb v užitke.

    Prvotna ustvarjalnost človeka je zavoljo njegove repetitivne zmožnosti - vsakodnevno obnovljenega moranja reproduciranja - mehanična (zvijača, ko med sebe in naravo vedno znova podtikamo posrednika). Delo na ta način postane odtujevanje, ali pa celo tako, da samo deluje na odtujevanju, kar se reprezentira v vedno bolj prisotni specializaciji dela.
    Abstraktni kvantom dela formalno opredeljuje življenjski proces, ki je že dolgo realno abstrahiran v denar, kar rezultira odtujevanje subjekta, ki razceplja do tedaj svobodnega producenta v delovno silo in subjektivno lupino. Organizirano in formalno plačano delo ponuja plačilo za odmerek delovnega izraza celotne vrednosti, ki jo je delo ustvarilo (delo kot vrednost), subjektivnost se temu upira tako, da ohranja status quo, v skrajnem primeru to pomeni odtujenost do dela kot ne-vrednosti - tujost do samega življenja.

    Weber je podal trditev, o odločilnem prispevku protestantske etike na nastanek kapitalistične delovne morale. V postavitvi krščanstva kot temelja tovrstne morale ni osamljen, tudi Gantt je trdil, da je delo pridobitev praktičnega krščanstva - znanstveno upravljanje podjetij namreč izvaja ravno tisto, kar je pred dva tisoč leti učil Jezus. Po Riehlu tvori delo z običaji, ki izvirajo iz krščanske mistike, temelj poklicev in stanov, torej delo samo proizvaja razred, ki je postal v zgodovini ključen v boju za osvoboditev od tega istega dela. Vendar pa misel sprevračanja ideje "delaj, da bi živel" v njegovo nasprotje ni tako staro kot se morda samoumevno dozdeva, predvsem zavoljo kratke zgodovine obstoja tovrstne filozofije.

    V antiki je za svobodnega človeka veljalo delo kot prezira vredno, zato pa so toliko bolj vrednotili delo drugih, predvsem sužnjev, kar ponazarja v tem obdobju tudi filozofska misel o razlikah, češ, v katere da smo rojeni, ki jo v svojem izvajanju podaja Aristotel. Od tod izhaja delitev na sužnje in vladajoči nedelavni razred. Toda šele meščanstvo, ko se je dokopalo do oblasti, deklarira izvajanje svoje oblasti kot delo. Izraz svobode izkoriščanja - vsakomur svoje - se uresniči skozi parole, ki v totalitarni logiki izjavljajo resnice kot je "delo osvobaja" - resnice, ki so resnice v toliko, kolikor ne skrivajo, da je ta svoboda, svoboda kapitala. No, zgodovina nam je priča resničnosti Marxove izjave, da z ustreznim profitom postane kapital predrzen. Začne se lov za presežno vrednost, lakota po presežnem delu se izrazi v boju proti vsakemu brezdelju, kar se preseli tudi v upravljanje z prostim časom. Ukinja se področje privatnega (kapitalizem gleda na postopanje, beračenje, klatenje kot na sramotne madeže, kot napad na izvirne interese kapitala).

    Na začetku delavskih gibanj je obstajala utvara, da je mogoče delavska vprašanja, vprašanje dela, rešiti v razrednem boju, danes je tudi ta utvara stvar zgodovine, ker razredov preprosto več ni. Tovrstni boj danes praktično ni več mogoč, ker, ko se kot razred borimo proti kapitalu se dejansko borimo proti samemu sebi. Danes smo vsi kapitalisti ali pa vsaj imamo tak občutek, kar je neposreden rezultat demokracije in kapitala, ki ni več ločen od delovne sile. Kapital je postal generator demokracije - če si proti kapitalu, si proti demokraciji. Hkrati z sistemom kapitala se formira tudi druga polovica z metodami nasprotovanja delu, ki se izkazuje kot štrajk, ki pa kritizira predvsem življenjske in delavne pogoje delavca in bolj pravično vključitev tistega, ki služi kapitalu, v lovke tega sistema. Delavec vsekakor čuti svojo odtujenost: "Veste kaj delam prvih dvajset minut, ko pridem iz dela: sprenevedam se, smejem se, toda ni mi do tega. Imam tri in pol leta staro hčerko. Včasih me vpraša - očka kje si bil? Odgovorim ji, da na delu. Prav tako bi ji lahko odgovoril, da sem bil v Disneylandu. Kaj sploh ve triletna punčka o delu. Če se počutim slabo, tega vendar ne morem povedati otroku. Otroci niso krivi, niso krivi za nič, niti za to, da so rojeni. Kaj stori igralec če mora igrati v slabem filmu? Jaz vsak dan igram v slabem filmu!" Brutalnost filma je v tem, da mu ni videti konca. Edini interes delavca je v tem, da do pokojnine ne prisopiha kot invalid, sploh, ker je dandanašnja filozofija, filozofija človekovih pravic, ki pa je po izvoru razsvetljenska, postavljena v obdobje industrijske obljube lepše prihodnosti skozi delo, filozofija kapitalističnega izkoriščanja. Morali bi sprejeti zakon, ki bi vsakemu dovolil delati največ tri ure na dan, toda kako naj od proletariata, korumpiranega z kapitalistično moralo zahtevamo tako "na mestu" odločitev. Kako naj tak delavec dojame: "Vse delo v tej družbi je prostitucija.", ko pa je delavec hkrati kurba in zvodnik, produkcijski proces pa zavezan enemu samemu načelu: nekoristnosti - večnemu krogu nepotrebnega.

    Edini dan lenarjenja, ki so si ga "vitezi dela" priborili, je praznik dela, in sindikati ostajajo na tej točki odpora, boja, proti delu, ter si priborjeno štejejo v uspeh.

    Delo se v moderni dobi na videz vse bolj humanizira, pod motom, da zadovoljne krave prinesejo več mleka, kar je v skladu z moralo "fordizma", ki gradi na pravici in dolžnosti do dela, na pravici do radosti in veselja, prostega časa. Hlepimo za delom, medicina se formira ne zavoljo našega dobrega zdravja, temveč zavoljo ugotavljanja naše zmožnosti za delo. Tako največjo srečo dosežemo le pri največji storilnosti. Najboljša in najuspešnejša vzgoja za delo je le z delom samim. Leve utopije si zmorejo predstavljati produkcijo v svobodni družbi le kot nenehno in avtomatizirano delo. Max Weber dobro pojasnjuje zakaj birokracije tako dobro delujejo v kompleksni družbi. Prav ljudje so tisti, ki birokraciji zagotavljajo delo, ljudje imajo neracionalne lastnosti, med katerimi je najbolj izstopajoča izražanje želje. Organske enote so bolj kot k učinkovitemu delu nagnjene k iskanju ugodja in sicer na načine, ki nasprotujejo instrumentalnim ciljem birokracije. Minulo stoletje je znano ravno po iskanju načinov, ki bi intenzificirali in maksimalizirali delovne rezultate. Podoba takšne eksistence je gotovo robot, kot ideal funkcionalnosti. Logična posledica je obljuba udobja, v kolikor sprejmemo stroj v simbiozo z človekom. Obljuba udobja je povezana z intenzifikacijo naše dejavnosti, kar pomeni tehnologija ni tukaj da nam olajša življenje, temveč nam pomaga, da smo bolj učinkoviti, da še več ustvarjamo, da lahko delamo tudi takrat, ko mislimo, da se sproščamo. Delovno mesto je vedno z nami, družbeno interakcijo bo v celoti za nas posredovala tehnologija, kar je popolna rešitev za odpravo nadležnega prevratniškega okolja javnega prostora. Jasno je zakaj represivni aparat razvija tehnologijo odtujitve, katerega najbolj očitni predstavniki so novi mediji, če je nekdo na omrežju, ni ne na ulici, ne v postelji, dobro je spravljen v mejah nadzora, kajti bolj ko so ljudje osamljeni, bolj bodo iskali ugodje v delu in porabi.

    Napredek je rezultat organiziranega delovnega procesa in trenja med kapitalom in delom, inženirske logike v človeškem delu. Takšno mišljenje v stopnjah učinkovitosti je rezultat nekega novega, drugačnega časa, ko pričnemo tudi človeka dojemati kot stroj - pogonski mehanizem.

    Tovrstno pričakovanje, da bo tehnologija nekega dne čista korist, v razvoju družbe in družbenih razmer prinaša tudi razmislek o utopijah takšne prihodnosti. Utopično tisočletje, ki so ga napovedali razsvetljenski misleci, je vodila vera v napredek, ta koncept je že v 17 in 18 stoletju izrinil vero v božjo previdnost. V zgodnji razsvetljenski dobi so intelektualci in učenjaki razpravljali o tem, ali bi družbena utopija prihodnosti morala temeljiti na duhovnih ali posvetnih načelih. Misel, ki je cenila posvetni človeški napredek in dvomila o duhovnih sistemih, je začela nagibati tehtnico presoje v korist znanosti in tehnologije, a tega premika gotovo ni spremljalo slavje. Z nastopom industrijske revolucije je bil odgovor znan. Kmalu si je bilo mogoče misliti, da je problem produkcije rešen, kmalu naj bi bilo dovolj dobrin za vse in ob takem presežku, bi zamrlo tekmovanje zaradi pomanjkanja. Od tega trenutka se je napredek pisal z veliko. Tako družbena levica kot desnica sta na prihodnost gledali z optimizmom, čeprav različno, levica se je nagibala k državnosvetnemu socializmu, desnica bolj k meščanskemu nadčloveku. Marx je bil na drugi strani prepričan, da bo tovarniški sistem sicer rešil problem pomanjkanja, vendar je predvidel tudi nov problem, distribucijo. Kriza distribucije bi peljala v revolucijo, v kateri bi zmagoviti delavski razred restrukturiral izkoriščevalske poti meščanske distribucije. Marx se je zavedal, da ljudje ne morejo biti zadovoljni le z dobrinami, zato je za kapitalizem predvidel, da se bo kljub večanju produkcije povečevala tudi stopnja odtujenosti od človeške narave, od ekonomskega procesa, proizvodov in od drugih družbenih bitij. Nadaljevanje pogleda na utopijo prihodnosti, je od tega trenutka naprej, začinjeno z priokusom pesimizma, z distopijo. Napove se obet še večje kompleksnosti delitve dela in družbe. Ob boku obeh pozicij napredka, utopije, ki tehnologijo razume kot sredstvo, ki nas bo osvobodilo sil produkcije in bomo lahko svoj čas posvetili svobodnim hedonističnim opravilom, in distopije, za katero je tehnologija interes državnega aparata, ki zunaj nadzora drvi v smeri uničenja človeške vrste. Obstoji pa še tretja, tako rekoč alternativna pozicija, ki zagovarja princip nekoristnosti, princip, v katerega bi lahko uvrstili tudi delo.

    Tehnologija ni aktivna posrednica, ki koristi ali škodi človeštvu, ne more biti, saj nima funkcije. Stroji so praktično povsod, toliko ljudi razume tehnologijo kot manifestacijo vrednote ali protivrednote, da so spregledali, da večina tehnologij ne naredi prav nič. Princip te logike gnezdi v perverzni želji, ki jo porabniki povezujejo z koristnostjo, za svoj težko prislužen denar hoče porabnik vedno več, četudi tega, kar dobi, ne bo nikoli uporabil. Če kupec hoče več, je to natanko tisto, kar bo dobil: več. Korporacije poznajo to željo po nekoristnosti, željo, ki je ni mogoče zapolniti in jo kot tako tudi zapolnjujejo. Svoje inženirje in oblikovalce silijo, da ustvarjajo nove in nove proizvode, opremljene z dodatki, čim več nekoristnih strojev, da bi zapeljali želje lačnega porabnika. In tako se krog začne, kaj hitro ta krog postane spirala, ko na trg prihajajo nove in nove generacije tehnologije, napredek v slogu: "Tako brihtno, da je preprosto", oznanja se, da je tehnologija končno uporabna, porabnik je ne kupi le zato, da jo bo imel, ampak zato, ker bo z njo lahko kaj tudi naredil, porabnik s tem kupi tudi privilegij, da sme biti neumen, nič navodil za branje, nič tečajev, nobenega razumevanja ni treba, navodila so že televizijski oglas, ko proizvod porabnik vidi, ga že lahko uporabi. V vsakem primeru je želja po čezmernosti, potreba, da bi imeli več kot lahko porabimo, najuspešneje izkoriščena. Užitek izvira iz zanikanja, iz tega, da proizvoda ne uporabljamo. Čeprav meščanstvo še ni doseglo čiste nekoristnosti prejšnjih brezdelnih razredov, si še vedno z veliko bojaznijo prizadeva za totalno antiprodukcijo. Proizvodi se pripadnikom tega razreda spreminjajo v predmete obscenega razvrata čezmernosti, strahopetnost, ki je ni za podcenjevati. Ko ta razred dobi priložnost, da preveri meje mogočega, raje dopusti, da stvari dobijo svoj prostor na področju nekoristnosti, tako proizvodi protiproduktivno dobijo bit, podobno tisti, ki jo ima sveto v primitivnih kulturah in postanejo ikone posvetnega transcendentalizma.

    Dolgočasimo se ne zato, ker ne bi imeli kaj delati, temveč, ker vemo, da bi morali delati. Vladajoči razredi se zavedajo, da niso samo delovni pogoji tisti, ki povzročajo bolezen, temveč je bolno delo samo. Kapitalistična logika je tista, ki pravi, da je vse blago in da moramo delati, da bi si ga lahko kupili, čemur sledi tudi ljudski govor, ko pravi, kdor ne dela naj tudi ne je. Le v odsotnosti alternativ, je vir samozadovoljstva in sredstvo za zadovoljstvo, potreba za delom. Le kdo dela je član meščanske družbe, kdor ne, je že s tem potisnjen na rob. Družina in spol, položaj mladostnikov in žensk, afektna in intelektualna represija, marginalizacija tistih, ki niso normalni, to je vsakdanji faktum, v katerem se manifestira suženjstvo, kot ga določa kapital. Kriza kapitala je kriza dela. Konec je treba z družbo, v kateri živimo zato, da bi delali. Očitno tem dvornim norcem še ni prišlo na misel, da je problem v delu - službah, ki jih ljudje opravljajo, ne pa v ljudeh samih. Kapitalizem - stroj za proizvodno dela - je sistem, v katerem se dela za to, da bi proizvedli novo delo, s čemer se na najčistejši način vpisuje nekoristnosti. Kapital poganja profit, ki dela na ohranitvi oblastnega razmerja, ker le ta shema omogoča ustvarjanja presežne vrednosti na principu razlike. Svobodni smo kvečjemu v toliko, da zjutraj vstanemo in gremo na delo.
    Samo dialektiko boja proti delu najbolj zadeva vprašanje kaj je onkraj dela, kaj po tem. Nujno je delo zvesti na minimum, odpraviti družbeno delitev procesov. Boj proti delu ni nič drugega, kot boj za družbeno samoodločno dejavnost množic, kar z drugimi besedami pomeni vrnitev k samemu sebi, k prvinskosti, trenutek, ko se osvobodimo v "mi". Zavrnjeno delo pomeni ponovno osvojitev družbene dejavnosti, kajti nič ni bolj na pladnju kot ugotovitev, da je dandanašnja planska kapitalistična država zadnji ovoj lažne skupnosti. Ukinitev dela se zato pogojuje z spremembami v sami naravi.

    Napredek 20. stoletja je bil predvsem napredek meščanske kulture, ki je iskala novega gospodarja. V času buržoazne revolucije je bila aristokracija uničena, tako kot je bila uničena cerkev z svojo duhovno hierarhijo, toda vse to ni prizadelo prvobitne želje služiti nekoristnosti. Primitivni ritual žrtvovanja dobrin jeznemu ali potencialno jeznemu Bogu, se nadaljuje v kompleksni kapitalistični ekonomiji. Vse stvari morajo biti podrejene nevtralnosti, nekoristnosti, edina razlika med obdobjem virtualnega in primitivnejšimi časi leži v tem, da sodobni idoli večinoma (še) nimajo metafizične reference. Idoli, ki smo jih ustvarili, niso posredniki med človekom in duhom ali življenjem in življenjem po smrt, ampak so prej končne točke, prazni znaki. Žrtvovanje papirnatemu gospodarju je brezmejno in na stopnicah njegovega domovanja vsak dan teče kri in znoj. Kako primerno, da bi se napredek končal v cesarstvu nekoristnosti. Ne živimo konca poznega kapitala, temveč gledamo, kako se ta kapital sesuva v lastnem deliričnem smrtnem transu.

    Editirano po virih: Critical Art Ensemble, Elektronska državljanska nepokorščina, Zbornik Boj proti delu

    Vir: www.zofijini.net

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.zofijini.net
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * sociala

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20060827211953267

    Here's what others have to say about 'Z ljubeznijo do dela':

    natural tits
    tits teen tits busty teens [read more]
    Tracked on torek, 5. september 2006 @ 22:25 CEST

    fantasy fest
    flashing for fun public *censored* public thong [read more]
    Tracked on četrtek, 7. september 2006 @ 08:37 CEST

    Z ljubeznijo do dela | 7 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Z ljubeznijo do dela

    Prispeval/a: Aarhon dne sreda, 16. maj 2018 @ 08:33 CEST
    To, da je delo nekaj slabega, je pa kaj čudna teorija. Torej je tisti pračlovek, ki je preoral ledino in si pridelal hrano delal nekaj slabega. In ko si je naredil kočo, da ni bil na dežju in mrazu, je tudi delal nekaj slabega.
    Tisti, ki je pa lenaril, je bil pa torej dober, pameten in plemenit.
    Meni je ta logika skrajno čudna - kot da bi lenuharji iskali filozofsko opravičilo za svojo lenobo. In je torej plemenito da izprijeni lenuhi zasužnjijo naivne pridne ljudi.

    Delavci v gospodarstvu so tam po lastni izbiri - zato da v dogovoru z podjetjem ustvarjajo in dobijo zaslužek. Kadarkoli lahko ponosno odidejo in plemenito ležejo v senco. Celo bodo dobili podporo, ki je nekje polovica minimalne plače. To podporo ni dala država (ki nič nima), ampak jo vzamejo od zaslužka tistih, ki naivno delajo.
    Kje je potem tu morala?


    Z ljubeznijo do dela

    Prispeval/a: AnaH dne petek, 18. maj 2018 @ 10:53 CEST
    Zmotno je mnenje, da vsaj v nebesih ni treba prav nič delati. Vsi ljubljeni, radostni, ljubeči, sijoči, lepega in mladega videza delajo. Tu in tam tudi prepevajo. Ni jim treba moliti, kot molitev ukazujejo verstva. Njih delo in bivanje sta prava molitev, ko so res vsi za Enega, in Bog za vse. Vsi delajo v skupno dobro 90 % in le 10 % zase!


    Z ljubeznijo do dela

    Prispeval/a: Nan dne petek, 18. maj 2018 @ 11:02 CEST

    ...pa še tistih, 72....
    :p


    Z ljubeznijo do dela

    Prispeval/a: stojči dne sobota, 19. maj 2018 @ 00:33 CEST
    Sodobna družba je ubila človekovo intuicijo za odkrivanje lastnih
    talentov.
    Ljudje, katerim je bilo dano spoznati njihove talente lahko uživajo v
    tem kar počnejo.
    Ni jim težko cele dneve preživeti ob takšnem, ali drugačnem
    ustvarjanju. Tako delo jih ne utruja, ampak jih notranje veseli in
    izpolnjuje.
    Taki lahko postanejo mojstri svojega poklica in poklicanosti.
    Poklicanost vseh nas pa je, da v sebi najdemo globlji smisel našega
    bivanja.
    Nihče ni prišel v ta svet zato, da bi delal to, kar ga zasužnjuje in ubija.
    Tvoja nebesa, ali pekel pa je samo refleksija tega tuzemnega življenja.
    Kdor misli, da če je tu hudo trpel, da bo tam potem užival se hudo
    moti.
    Nihče ne ve, kaj se mu bo dogajalo po tuzemnem življenju, kam bo šel
    in kaj bo tam kamor bo šel počel.
    Vse ostalo so zgolj in samo pravljice za lahko noč otroci.

    ---
    stoychi


    Z ljubeznijo do dela

    Prispeval/a: Nan dne sobota, 19. maj 2018 @ 10:45 CEST
    Da nekdo razvija talente in postane mojster svojega poklica, potrebuje celo vojsko "težakov", ki zanj in namesto njega opravljajo umazano, garaško delo.


    Z ljubeznijo do dela

    Prispeval/a: stojči dne sobota, 19. maj 2018 @ 14:17 CEST
    Umazano in garaško delo je za tiste, ki se z umazanim in garaškim
    delom niso nikoli srečali. Moj stric je bil kmet. Kmečka dela so
    umazana, kidanje gnoja iz štale itd pa mi je rekel, da nikoli ne bi
    zamenjal za kak drug poklic. Poznam gradbince, ki imajo težaško delo
    uživajo v svojem delu, (tudi sam sem sodeloval pri gradnji nosil 50kg
    vreče cementa in peska pa mi prav nič ni bilo težko)
    Ko sem bil mlad sem sodeloval v delovnih brigadah, kopal jarke vihtel
    kramp in vozil samokolnico vsak dan po osem ur in ni mi bilo težko,
    celo tekmovali smo kdo bo naredil več, da bi dobil udarniško značko.
    V časopisu sem bral intervju z nekim smetarjem, ki je cele dneve
    pometal ulice.
    On sam je izjavil, da uživa v svojem delu in da ga ne bi zamenjal za kaj
    drugega. Tudi sam sem bil preko študentskega servisa smetar v tovarni
    Unis Tos v Savljah v Ljubljani. Ni mi bilo niti uazano, niti garaško.
    Skratka, kar je zate lahko umazano in garaško za nekoga drugega to
    sploh ni.

    ---
    stoychi


    Z ljubeznijo do dela

    Prispeval/a: Nan dne sobota, 19. maj 2018 @ 16:41 CEST


    Umazano in garaško je enako kot, "da bi delal to, kar ga zasužnjuje in ubija.", kategorije nisem omenjala.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,47 seconds