Sodobno družbo je obsedla blaznost, absurd imenovan služba. Želeli bi reèi delo, a je to, kar imamo v mislih vse preveè povezano z ustvarjanjem presežka, ki ga delo, kot osnova vsake dejavnosti, ne vkljuèuje v svoji definiciji.

Z trenutkom, ko je delo postalo blago, se ga poskuša proizvajati kar se da poceni, delavci, nosilci te cenenosti, z vztrajanjem v svoji funkciji vstopajo v nepovratno razmerje z kapitalom. Delovna sila z tem izgubi možnost, da se podružbi neodvisno od kapitala, zaveže se delu, kot nosilcu nekoristnosti.

Delo kot dejavnost je naše življenje samo, je jedro našega življenja, to je nepredmetno delo oziroma delo kot ne - vrednost. Delo, kot služba, ki ga danes opravljamo za denar, je izkorišèanje, dejstvo, ki se ga danes zavedamo prav vsi. Delo je prisila maskirana v naravno potrebo, subjekt ga upravlja dotlej, dokler ne spozna kake druge poti za prevajanje svojih potreb v užitke.

Prvotna ustvarjalnost èloveka je zavoljo njegove repetitivne zmožnosti - vsakodnevno obnovljenega moranja reproduciranja - mehanièna (zvijaèa, ko med sebe in naravo vedno znova podtikamo posrednika). Delo na ta naèin postane odtujevanje, ali pa celo tako, da samo deluje na odtujevanju, kar se reprezentira v vedno bolj prisotni specializaciji dela.
Abstraktni kvantom dela formalno opredeljuje življenjski proces, ki je že dolgo realno abstrahiran v denar, kar rezultira odtujevanje subjekta, ki razceplja do tedaj svobodnega producenta v delovno silo in subjektivno lupino. Organizirano in formalno plaèano delo ponuja plaèilo za odmerek delovnega izraza celotne vrednosti, ki jo je delo ustvarilo (delo kot vrednost), subjektivnost se temu upira tako, da ohranja status quo, v skrajnem primeru to pomeni odtujenost do dela kot ne-vrednosti - tujost do samega življenja.

Weber je podal trditev, o odloèilnem prispevku protestantske etike na nastanek kapitalistiène delovne morale. V postavitvi kršèanstva kot temelja tovrstne morale ni osamljen, tudi Gantt je trdil, da je delo pridobitev praktiènega kršèanstva - znanstveno upravljanje podjetij namreè izvaja ravno tisto, kar je pred dva tisoè leti uèil Jezus. Po Riehlu tvori delo z obièaji, ki izvirajo iz kršèanske mistike, temelj poklicev in stanov, torej delo samo proizvaja razred, ki je postal v zgodovini kljuèen v boju za osvoboditev od tega istega dela. Vendar pa misel sprevraèanja ideje "delaj, da bi živel" v njegovo nasprotje ni tako staro kot se morda samoumevno dozdeva, predvsem zavoljo kratke zgodovine obstoja tovrstne filozofije.

V antiki je za svobodnega èloveka veljalo delo kot prezira vredno, zato pa so toliko bolj vrednotili delo drugih, predvsem sužnjev, kar ponazarja v tem obdobju tudi filozofska misel o razlikah, èeš, v katere da smo rojeni, ki jo v svojem izvajanju podaja Aristotel. Od tod izhaja delitev na sužnje in vladajoèi nedelavni razred. Toda šele mešèanstvo, ko se je dokopalo do oblasti, deklarira izvajanje svoje oblasti kot delo. Izraz svobode izkorišèanja - vsakomur svoje - se uresnièi skozi parole, ki v totalitarni logiki izjavljajo resnice kot je "delo osvobaja" - resnice, ki so resnice v toliko, kolikor ne skrivajo, da je ta svoboda, svoboda kapitala. No, zgodovina nam je prièa resniènosti Marxove izjave, da z ustreznim profitom postane kapital predrzen. Zaène se lov za presežno vrednost, lakota po presežnem delu se izrazi v boju proti vsakemu brezdelju, kar se preseli tudi v upravljanje z prostim èasom. Ukinja se podroèje privatnega (kapitalizem gleda na postopanje, beraèenje, klatenje kot na sramotne madeže, kot napad na izvirne interese kapitala).

Na zaèetku delavskih gibanj je obstajala utvara, da je mogoèe delavska vprašanja, vprašanje dela, rešiti v razrednem boju, danes je tudi ta utvara stvar zgodovine, ker razredov preprosto veè ni. Tovrstni boj danes praktièno ni veè mogoè, ker, ko se kot razred borimo proti kapitalu se dejansko borimo proti samemu sebi. Danes smo vsi kapitalisti ali pa vsaj imamo tak obèutek, kar je neposreden rezultat demokracije in kapitala, ki ni veè loèen od delovne sile. Kapital je postal generator demokracije - èe si proti kapitalu, si proti demokraciji. Hkrati z sistemom kapitala se formira tudi druga polovica z metodami nasprotovanja delu, ki se izkazuje kot štrajk, ki pa kritizira predvsem življenjske in delavne pogoje delavca in bolj pravièno vkljuèitev tistega, ki služi kapitalu, v lovke tega sistema. Delavec vsekakor èuti svojo odtujenost: "Veste kaj delam prvih dvajset minut, ko pridem iz dela: sprenevedam se, smejem se, toda ni mi do tega. Imam tri in pol leta staro hèerko. Vèasih me vpraša - oèka kje si bil? Odgovorim ji, da na delu. Prav tako bi ji lahko odgovoril, da sem bil v Disneylandu. Kaj sploh ve triletna punèka o delu. Èe se poèutim slabo, tega vendar ne morem povedati otroku. Otroci niso krivi, niso krivi za niè, niti za to, da so rojeni. Kaj stori igralec èe mora igrati v slabem filmu? Jaz vsak dan igram v slabem filmu!" Brutalnost filma je v tem, da mu ni videti konca. Edini interes delavca je v tem, da do pokojnine ne prisopiha kot invalid, sploh, ker je dandanašnja filozofija, filozofija èlovekovih pravic, ki pa je po izvoru razsvetljenska, postavljena v obdobje industrijske obljube lepše prihodnosti skozi delo, filozofija kapitalistiènega izkorišèanja. Morali bi sprejeti zakon, ki bi vsakemu dovolil delati najveè tri ure na dan, toda kako naj od proletariata, korumpiranega z kapitalistièno moralo zahtevamo tako "na mestu" odloèitev. Kako naj tak delavec dojame: "Vse delo v tej družbi je prostitucija.", ko pa je delavec hkrati kurba in zvodnik, produkcijski proces pa zavezan enemu samemu naèelu: nekoristnosti - veènemu krogu nepotrebnega.

Edini dan lenarjenja, ki so si ga "vitezi dela" priborili, je praznik dela, in sindikati ostajajo na tej toèki odpora, boja, proti delu, ter si priborjeno štejejo v uspeh.

Delo se v moderni dobi na videz vse bolj humanizira, pod motom, da zadovoljne krave prinesejo veè mleka, kar je v skladu z moralo "fordizma", ki gradi na pravici in dolžnosti do dela, na pravici do radosti in veselja, prostega èasa. Hlepimo za delom, medicina se formira ne zavoljo našega dobrega zdravja, temveè zavoljo ugotavljanja naše zmožnosti za delo. Tako najveèjo sreèo dosežemo le pri najveèji storilnosti. Najboljša in najuspešnejša vzgoja za delo je le z delom samim. Leve utopije si zmorejo predstavljati produkcijo v svobodni družbi le kot nenehno in avtomatizirano delo. Max Weber dobro pojasnjuje zakaj birokracije tako dobro delujejo v kompleksni družbi. Prav ljudje so tisti, ki birokraciji zagotavljajo delo, ljudje imajo neracionalne lastnosti, med katerimi je najbolj izstopajoèa izražanje želje. Organske enote so bolj kot k uèinkovitemu delu nagnjene k iskanju ugodja in sicer na naèine, ki nasprotujejo instrumentalnim ciljem birokracije. Minulo stoletje je znano ravno po iskanju naèinov, ki bi intenzificirali in maksimalizirali delovne rezultate. Podoba takšne eksistence je gotovo robot, kot ideal funkcionalnosti. Logièna posledica je obljuba udobja, v kolikor sprejmemo stroj v simbiozo z èlovekom. Obljuba udobja je povezana z intenzifikacijo naše dejavnosti, kar pomeni tehnologija ni tukaj da nam olajša življenje, temveè nam pomaga, da smo bolj uèinkoviti, da še veè ustvarjamo, da lahko delamo tudi takrat, ko mislimo, da se sprošèamo. Delovno mesto je vedno z nami, družbeno interakcijo bo v celoti za nas posredovala tehnologija, kar je popolna rešitev za odpravo nadležnega prevratniškega okolja javnega prostora. Jasno je zakaj represivni aparat razvija tehnologijo odtujitve, katerega najbolj oèitni predstavniki so novi mediji, èe je nekdo na omrežju, ni ne na ulici, ne v postelji, dobro je spravljen v mejah nadzora, kajti bolj ko so ljudje osamljeni, bolj bodo iskali ugodje v delu in porabi.

Napredek je rezultat organiziranega delovnega procesa in trenja med kapitalom in delom, inženirske logike v èloveškem delu. Takšno mišljenje v stopnjah uèinkovitosti je rezultat nekega novega, drugaènega èasa, ko priènemo tudi èloveka dojemati kot stroj - pogonski mehanizem.

Tovrstno prièakovanje, da bo tehnologija nekega dne èista korist, v razvoju družbe in družbenih razmer prinaša tudi razmislek o utopijah takšne prihodnosti. Utopièno tisoèletje, ki so ga napovedali razsvetljenski misleci, je vodila vera v napredek, ta koncept je že v 17 in 18 stoletju izrinil vero v božjo previdnost. V zgodnji razsvetljenski dobi so intelektualci in uèenjaki razpravljali o tem, ali bi družbena utopija prihodnosti morala temeljiti na duhovnih ali posvetnih naèelih. Misel, ki je cenila posvetni èloveški napredek in dvomila o duhovnih sistemih, je zaèela nagibati tehtnico presoje v korist znanosti in tehnologije, a tega premika gotovo ni spremljalo slavje. Z nastopom industrijske revolucije je bil odgovor znan. Kmalu si je bilo mogoèe misliti, da je problem produkcije rešen, kmalu naj bi bilo dovolj dobrin za vse in ob takem presežku, bi zamrlo tekmovanje zaradi pomanjkanja. Od tega trenutka se je napredek pisal z veliko. Tako družbena levica kot desnica sta na prihodnost gledali z optimizmom, èeprav razlièno, levica se je nagibala k državnosvetnemu socializmu, desnica bolj k mešèanskemu nadèloveku. Marx je bil na drugi strani preprièan, da bo tovarniški sistem sicer rešil problem pomanjkanja, vendar je predvidel tudi nov problem, distribucijo. Kriza distribucije bi peljala v revolucijo, v kateri bi zmagoviti delavski razred restrukturiral izkorišèevalske poti mešèanske distribucije. Marx se je zavedal, da ljudje ne morejo biti zadovoljni le z dobrinami, zato je za kapitalizem predvidel, da se bo kljub veèanju produkcije poveèevala tudi stopnja odtujenosti od èloveške narave, od ekonomskega procesa, proizvodov in od drugih družbenih bitij. Nadaljevanje pogleda na utopijo prihodnosti, je od tega trenutka naprej, zaèinjeno z priokusom pesimizma, z distopijo. Napove se obet še veèje kompleksnosti delitve dela in družbe. Ob boku obeh pozicij napredka, utopije, ki tehnologijo razume kot sredstvo, ki nas bo osvobodilo sil produkcije in bomo lahko svoj èas posvetili svobodnim hedonistiènim opravilom, in distopije, za katero je tehnologija interes državnega aparata, ki zunaj nadzora drvi v smeri unièenja èloveške vrste. Obstoji pa še tretja, tako rekoè alternativna pozicija, ki zagovarja princip nekoristnosti, princip, v katerega bi lahko uvrstili tudi delo.

Tehnologija ni aktivna posrednica, ki koristi ali škodi èloveštvu, ne more biti, saj nima funkcije. Stroji so praktièno povsod, toliko ljudi razume tehnologijo kot manifestacijo vrednote ali protivrednote, da so spregledali, da veèina tehnologij ne naredi prav niè. Princip te logike gnezdi v perverzni želji, ki jo porabniki povezujejo z koristnostjo, za svoj težko prislužen denar hoèe porabnik vedno veè, èetudi tega, kar dobi, ne bo nikoli uporabil. Èe kupec hoèe veè, je to natanko tisto, kar bo dobil: veè. Korporacije poznajo to željo po nekoristnosti, željo, ki je ni mogoèe zapolniti in jo kot tako tudi zapolnjujejo. Svoje inženirje in oblikovalce silijo, da ustvarjajo nove in nove proizvode, opremljene z dodatki, èim veè nekoristnih strojev, da bi zapeljali želje laènega porabnika. In tako se krog zaène, kaj hitro ta krog postane spirala, ko na trg prihajajo nove in nove generacije tehnologije, napredek v slogu: "Tako brihtno, da je preprosto", oznanja se, da je tehnologija konèno uporabna, porabnik je ne kupi le zato, da jo bo imel, ampak zato, ker bo z njo lahko kaj tudi naredil, porabnik s tem kupi tudi privilegij, da sme biti neumen, niè navodil za branje, niè teèajev, nobenega razumevanja ni treba, navodila so že televizijski oglas, ko proizvod porabnik vidi, ga že lahko uporabi. V vsakem primeru je želja po èezmernosti, potreba, da bi imeli veè kot lahko porabimo, najuspešneje izkorišèena. Užitek izvira iz zanikanja, iz tega, da proizvoda ne uporabljamo. Èeprav mešèanstvo še ni doseglo èiste nekoristnosti prejšnjih brezdelnih razredov, si še vedno z veliko bojaznijo prizadeva za totalno antiprodukcijo. Proizvodi se pripadnikom tega razreda spreminjajo v predmete obscenega razvrata èezmernosti, strahopetnost, ki je ni za podcenjevati. Ko ta razred dobi priložnost, da preveri meje mogoèega, raje dopusti, da stvari dobijo svoj prostor na podroèju nekoristnosti, tako proizvodi protiproduktivno dobijo bit, podobno tisti, ki jo ima sveto v primitivnih kulturah in postanejo ikone posvetnega transcendentalizma.

Dolgoèasimo se ne zato, ker ne bi imeli kaj delati, temveè, ker vemo, da bi morali delati. Vladajoèi razredi se zavedajo, da niso samo delovni pogoji tisti, ki povzroèajo bolezen, temveè je bolno delo samo. Kapitalistièna logika je tista, ki pravi, da je vse blago in da moramo delati, da bi si ga lahko kupili, èemur sledi tudi ljudski govor, ko pravi, kdor ne dela naj tudi ne je. Le v odsotnosti alternativ, je vir samozadovoljstva in sredstvo za zadovoljstvo, potreba za delom. Le kdo dela je èlan mešèanske družbe, kdor ne, je že s tem potisnjen na rob. Družina in spol, položaj mladostnikov in žensk, afektna in intelektualna represija, marginalizacija tistih, ki niso normalni, to je vsakdanji faktum, v katerem se manifestira suženjstvo, kot ga doloèa kapital. Kriza kapitala je kriza dela. Konec je treba z družbo, v kateri živimo zato, da bi delali. Oèitno tem dvornim norcem še ni prišlo na misel, da je problem v delu - službah, ki jih ljudje opravljajo, ne pa v ljudeh samih. Kapitalizem - stroj za proizvodno dela - je sistem, v katerem se dela za to, da bi proizvedli novo delo, s èemer se na najèistejši naèin vpisuje nekoristnosti. Kapital poganja profit, ki dela na ohranitvi oblastnega razmerja, ker le ta shema omogoèa ustvarjanja presežne vrednosti na principu razlike. Svobodni smo kveèjemu v toliko, da zjutraj vstanemo in gremo na delo.
Samo dialektiko boja proti delu najbolj zadeva vprašanje kaj je onkraj dela, kaj po tem. Nujno je delo zvesti na minimum, odpraviti družbeno delitev procesov. Boj proti delu ni niè drugega, kot boj za družbeno samoodloèno dejavnost množic, kar z drugimi besedami pomeni vrnitev k samemu sebi, k prvinskosti, trenutek, ko se osvobodimo v "mi". Zavrnjeno delo pomeni ponovno osvojitev družbene dejavnosti, kajti niè ni bolj na pladnju kot ugotovitev, da je dandanašnja planska kapitalistièna država zadnji ovoj lažne skupnosti. Ukinitev dela se zato pogojuje z spremembami v sami naravi.

Napredek 20. stoletja je bil predvsem napredek mešèanske kulture, ki je iskala novega gospodarja. V èasu buržoazne revolucije je bila aristokracija unièena, tako kot je bila unièena cerkev z svojo duhovno hierarhijo, toda vse to ni prizadelo prvobitne želje služiti nekoristnosti. Primitivni ritual žrtvovanja dobrin jeznemu ali potencialno jeznemu Bogu, se nadaljuje v kompleksni kapitalistièni ekonomiji. Vse stvari morajo biti podrejene nevtralnosti, nekoristnosti, edina razlika med obdobjem virtualnega in primitivnejšimi èasi leži v tem, da sodobni idoli veèinoma (še) nimajo metafiziène reference. Idoli, ki smo jih ustvarili, niso posredniki med èlovekom in duhom ali življenjem in življenjem po smrt, ampak so prej konène toèke, prazni znaki. Žrtvovanje papirnatemu gospodarju je brezmejno in na stopnicah njegovega domovanja vsak dan teèe kri in znoj. Kako primerno, da bi se napredek konèal v cesarstvu nekoristnosti. Ne živimo konca poznega kapitala, temveè gledamo, kako se ta kapital sesuva v lastnem deliriènem smrtnem transu.

Editirano po virih: Critical Art Ensemble, Elektronska državljanska nepokoršèina, Zbornik Boj proti delu

Vir: www.zofijini.net