Vsi otroci so bili polni pričakovanj
stali so ob Božičnem drevescu,
lepo okrašenem, pod njim pa ,
darila označena z imeni vseh.

Natopil je pričakovan trenutek,
vsak od otrok je vzel svojega,
ter ga začel skrbno odpirati,
iskal skrivno presenečenje.

Hvaležni pogledi obdarovanih
prisrčen smeh, objemi, poljubi,
Janezek pa je kar takoj preizkusil,
igrice ter med hojo nerodno padel…

V krhkem
Sveže pomladnem
Belem krilu
V trdnih svilenih čeveljcih
Iztegovala je roke v nebo
In se vrtela
Stopicala in drhtela

V telesu napolnjenem
Sožitja trenutka
Sproščenosti vsakega njenega tkiva
V fuziji tresljajev zvenečih žic
Gib in spočetje
Ljubezen
Predanost
Prevzetje
Strast obstoja
Krčevitost notranjega naboja
Dihanje skozi pore čutenja

Lagati nočem in ne znam,
čeprav ti vsega ne povem.
Dobroto, ki v tebi jo zaznavam,
ne vem, kako in kdaj ti jo bom povrnila.
Pa ne zameri mi,
da te v mojih sanjah ni.
Da, ob meni si, ker tako želiš,
toda tvoje sreče nisem jaz kovač.
Ne vem, kaj iščeš v meni,
a zaželi mi vsaj malo rasti.

Ne vem če smo še ljudje ali raja,
le kaj vse se okoli nas dogaja…
Ljudje bežijo iščejo si kraj,
koder jim bo boljše,
sebi iščejo si raj…

Tam nekje mori se v imenu vere,
izginjajo mesta, vasi že cele,
kot da več ni domov,
za ljudmi je lov…

Tako tiho izgine ter
v stare kamnine ponikne
in ob jesenskem dežju
spet na plano pride
voda v jezero.

Razteza se onkraj jezera
dežela kraška
in čisto tiho v jeseni
svojo čudovito,
ob soncu razigrano
naravo pospravlja.

Bodi moj navdih.
Bodi moje navdušenje.
Bodi moja neustavljiva radost.
Bodi moja najljubša popevka.
Bodi izvir moje sreče.
Bodi večno obnavljajoča se mladost.
Bodi moja volja do življenja.
Bodi še naprej moja svetinja.
Bodi nedolžnost otroka.
Bodi najbolj omamno dehteči cvet vrtnice.
Bodi vsak moj najljubši letni čas.

Popek nežno razcveti,
nove razsežnosti dobi.
Ga dež zaliva srčno,
mu vedno bolj je toplo.

Po dežju sije sonce
in mavrico nariše
na vse konce.

Jabolko pisano dozori,
se utrgati pusti.
S sladkobo nas razveseli,
preden ta svet zapusti.

Maja David

Ogenj vzplamtel je,
cigareta zagorela,
cigareta tli,
dim se od nje vali.
*
Na oknu slonela,
je pesmice pela,
obsijana z mesečino
je vsa zaihtela.

Se spomnil, ko tresočo roko mu podala,
na želežniško postajo nositi pomagala,
kovček, dobrote v krušni peči še pečene,
objem solzne matere v slovo ljubeče.

Le še pogled v slovo skozi okna vlaka,
kjer na postaji stoji mati v slovo pomaha,
a že hlapon s piskom se oglasa odhaja,
potuje daleč proč od rodnega mu kraja.

Pot dolga mučna minil dan je tam že noč,
že je tam na postaji v tujini daleč proč,
kjer čakal ga prijatelj, v tujini novi dom,
a razmišljal na moj dom pozabil ne bom.

Vse življenje iščem Tebe.
Vsepovsod odkrivam Tvojo prisotnost.
Vir mojih življenjskih moči si,
najboljše, kar se mi lahko zgodi…
Prisluhnem melodijam, v njih je skrit Tvoj glas.
Naprej me žene hrepenenje, ki vem, da je od Tebe.
Moja duša žejna, lačna Tvoje je Besede,
velika imena pa odkrivajo Tvojo mi podobo.
Včasih ne znam moliti, ne vem, za kaj prositi
in kaj mi je storiti.

Pogost spomin se ponuja,
nenehno nas opominja,
rad bremena odpravlja,
rešitve in mir nam ponuja.

Spomin, ki se ponavlja,
izbira nelepe dogodke,
da uvidim napake,
mi nove preprečuje.

Boleč spomin je svareč,
moti zbranost, ovira odnose;
naj le vodi v dejanje,
izbriše zamere, krivice.

Ko ne rasteš v višino,
pridobivaš bolj širino,
že popuščaš, kaj opuščaš
in počasi še pozabljaš.

Ko pri delu ne napreduješ,
brez idej počasi izprežeš,
te že ščiplje tu in tam,
lahko popraviš se kar sam.

Čas je pravi za pregled,
kaj bilo je le obet,
kaj spotikanje ob druge,
kaj zaprava energije.

Biti kot sončnica,
ki vitka, k nebu rastoča,
z listi v obliki srca,
vedno k soncu se obrača.

Biti kot sončnica,
za sončne misli dovzetna,
dobrih dejanj le sposobna,
vseh viharjev obvarovana.

Biti kot sončnica,
v miru zakoreninjena,
radosti in sožitju predana,
podarjati zrela semena.

Gospod,
le kako je to mogoče:
vsem prijateljem in znancem
imam vedno toliko povedati,
Zate pa kot da nimam besed…

Iz zagate si pomagam z raznimi obrazci,
vendar se mi zdi, da le mnogo besedičim
in so te besede strašno daleč od srca.
Res sem v zagati, ko ne vem, kaj naj Ti povem.

MOJE ZMAGE SKRITE SO V PORAZIH,
katere preobrazila v pozitivne sem izkušnje.
Nekaj vztrajno žene me naprej,
zaradi česar danes nisem ista
kot bila sem dan poprej.
Premalo še zavedam se izziva
vedno znova dane mi sedanjosti.
Nekaj v meni mora se zganiti
navznoter in navzven,
čim bolj smiselno naj (u)porabim
vso svojo energijo
in se vedno znova ponjo vračam
k izivrom njenim,
da me poživijo.

Ko se nebo povsem stemni,
ko le še glasno grmenje doni,
ko ne ločiš več dneva od noči,
človek, tedaj pomoči več zate ni.

Grmi in se bliska,
veter zavija in tolče povsod,
uničene ceste in daljnovod
po vasi vsej pa piska in piska.

Dvajset minut, morda pol ure,
zalilo je dvorišča, kleti, stanovanja,
prestrašilo je še domače kure,
kako škodo odpravit, se mi niti ne sanja.

IMAMO, DA DRUGIM DAMO

Iz misli ali še črk so besede,
iz radosti in not melodije.
Naj bo zraven trezen premislek,
tudi molk in malo tišine.
To doseči, podeliti, razveseliti,
nikoli obupa, lenobe podpirati!

LE NEKAJ

Ljubezen je najstarejše čustvo
in vendar se vsak dan rojeva znova.
Ljubezni se ne da nikoli do konca razumeti,
ko pa ljubimo, razumemo več.

Ljubezen naredi vse stvari lahke,
čeprav moramo prenašati težave drugega.
Kdor ljubi, ta nikoli ne uveljavlja svoje moči;
osebe, ki so nas najbolj ljubile,
so na nas tudi najbolj vplivale.

Ljubezen je največje veselje,
toda kdor ljubi, ta trpi.

Kjer vrisk z gora v dolino odmeva,
družba veslih src na glas prepeva,
vrhovi tam planine so nam v okras,
jih obiskujemo, so nam v čast.

Morja modrina, poletno sonce vabi,
valov, opojnosti slane se ne pozabi,
še jadrnice, ladje, školjke na obali,
rad vsak poltjo z morja rad pohvali,

Nam kraje kjer griče krase gorice,
ob trgatvi rade obiščejo jih ptice,
a klopotci tam zganjajo že hrup,
odganjajo ne zaželene gostije up.

Majhen je kraj tam daleč stran od tu,
tam moj sladki je dom,
tam kjer gozdički so in potoki,
kjer žvrgolenje ptic nikoli ne ponikne.
Kjer v vetru diši po sveže pokošeni travi,
tam, kjer zaslišiš smeh in vrisk otroka,
kjer so obdelane gredice, polja, pašniki,
drobne cvetlice.
Da, tam je moj dom kjer prijateljstvo,
pomoč in dobra volja vedno nas obdaja.
Danes spet me siva cesta pelje tja v betonsko mesto,
spet pogrešala bom svoje drage, spet prišla bo grenkoba, bolečina.
Dom, kako te jaz pogrešam,
brez tebe spet praznina v meni se odpira.
Že odštevam dneve, ko zopet vrnem se nazaj v domače kraje,
med prijatelje, k družini,
da spet občutim domačo toplino in tako v srcu vedno nosim našo dolino.

Napisal resnično lepo pesem je poet,
beseda vsaka lepša je bila kot cvet,
a v duši svoji skrival svoje bolečine,
zaželel si počitka da bol v duši izgine.

Nekateri v pesmi iskali so navlake,
vlekli z njih besede, v črkah spake,
saj to jim je bilo v veselje,v naravi, umu,
sledili so svojemu bolanemu razumu.

sama si,
čisto sama,
nekaj je bilo med nama,
nekoč, sedaj sem odšel,
daleč, daleč proč,
saj zate bil sem nemogoč,
premalo topel in premalo vroč,
vzela me je temna noč,
ti klicala si na pomoč,
jokala si pod razpadlo streho in nekje iskala uteho,
jaz pa bom skušal izbrisati sledi bolečine s spomina,
še vedno pa za mene najlepša boš deklina,
tvoja radost,
tvoja toplina in najina pot,
polna zmot.

Si popila krvavo butelko, vino
da odpre ti sladko veno, žilo.
Kot vampir, vpregnil vate
vročo kri, sem požvrkljal
skočil v krvav tolmun, lepote zate
ta topli slap, me je obdal.

Tu sem, pil sem kri življenja
se topil v srcu vrenja
violina žilnih strun, zaigra
sliš se ton, ta zvok brnenja
tvojega krvavega srca.