Čas je za odgovor.
Morda na nek drugi način.
V svojem bivanju smo si dostopni zdaj.
Z vsakim korakom naprej padamo globje v temo.
Vznikli smo iz nič in v nič se vračamo.
Lebdimo na brezpotju bivanja kot možnost
dejanj, razlag, strahov in dvomov.
Vse kar biva, je v stiku z menoj.
Biti v času je neodtujljiva izkušnja,
ki pomeni biti znotraj prostora
nikoli minljive stvarnosti.

Ali je bivajoče sploh resničnost,
smo mar posnetki v poskusu uzrtja
vzroka zakaj smo tu in od kod prihajamo.
Smo mar le notranja interspekcija
nebivajočih resničnosti,
ki podeli votlemu prostoru pravo težo.
Težo iskanja v stanju strahu in slepote.
Vsakdo si v njem poišče očeta
po svoji izbiri, predbivajočega očeta,
očeta brez strahu in napak,
ki je ustvaril krono stvarstva, zedinjeno
z vsem vesoljem, predano v deleženje
ljubezni in sovraštva, da bi se rešili slepote.
Znotraj prostora smo! Znotraj zedinjajočega.
Možne razlage izginevanja zedinjenja
pripeljejo bivajoče do jedra zadeve,
ki je čisti presežek biti.
Bit je ujeta v strukturo, ki hoče odgovarjati
na vsa vprašanja, na vsako stanje
mimo moči v deleženju biti, uživajoča v mesu in duhu.
Pišemo sodbe v tujem jeziku, ki ga ne razumemo,
ko se razum in čustva bijejo med seboj.
S kakršno mero sodimo, s takšno bomo sojeni.
Nesmiselni finale drobljenja moči je samomor
človeka in naroda, ki se je oddaljil od sebe.
Življenje je vredno več, umiri ga vonj iz krušne peči.

www.tatjana-malec.si