O voda, kakšen čudež!
Kaplje v razpokah načrta stvaritve.
Utekočinjeno življenje v smreki.
Rosne kaplje na stoletnih velikanih.
Radodarna nosilka rasti.
Kaplja z bisernim nasmehom na koži.
Milina solze, ki zdrsne po licu.
Pozlačeno drevo, pogled skozi okno.
Vedra, poskočna in tiho deroča.
Struga kažipot brezpotij njenih poti.
Mokro oko, ki utaplja duše pokojnih.

Bleščeče obličje mladenke
v luči magičnega dneva.
Jok in nasmeh, vse je avra vode,
dragocene tekočine življenja.
Težak nahrbtnik, ki ga nosi zemlja.
Tiha voda globoko dere,
je močnejša od ognja.
Večna in bahava po moči.
Krotilka človeških strasti.
Izbruh kobrinih teles iz izvira.
Vode naraščajo, ljudje zlagajo vreče peska.
Celina je odjadrala za metulji.
Ekstaza kamna.
Poplavljen rubikon ognjišča.
Ledene arabeske.
Izbruh jeze.
Divje vode naj ostanejo
v svojih strugah!
Blato človeka naj sperejo.
Prenehalo je deževje,
ki je lupilo zemlji kosti.
Podzemna ptica v oblakih sredi neba.¨
Ples snežink.
Žled in zmrzal.
Pijana ogrlica cvetočih arabesk iz ledenih vrtov.
Mraz praska in pika z ledenimi vbodi po koži.
Zaledenela pokrajina anemično bledikava
se je spreminjala v ledene metulje.
V daljavi štrlijo v nebo zasnežene skalnate gore.
kakor visoki obeliski mečejo senco nanje.

www.tatjana-malec.si