Tihi prostor.
Igrišče mimohoda.
V svetlobnem siju se leskečejo
kaplje dežja in polzijo s streh
po sivih zidovih hiš.
Premišljujoč pogled s sidrišča vesolja
strmi v vidno polje očesa, ki išče uvid.
Oko je zazrto v brezno nad pokrajinami strun.
Utečeno podobo harmonije.
S kretnjo zakrilijo sprane roke,
obarvane z škrlatom sončnega zatona
in si osvobodijo zatisnjene oči.

Delovanje, ki živi od nekdaj.
Daljava prinaša luč
in prispeva k nastajanju življenja,
ga vzgibava in hrani z darovi.
Prihodnost je ime brez resničnosti.
Resničnost brez imena,
ki ji je človek izrekel ime Oče.
Vzroka vsega obstoječega ni.
Vžgala se je iskra, ki hrani samo sebe.
Neizrekljiva resničnost enakih možnosti.
Skrivnost brez imena, ki ga ni mogoče izreči,
ne zapisati, ne razložiti, niti preseči.
Določa ga čas izven časa kot višji razumski red.
Energija brez posebnega razloga.
Človeku nedosegljiv um, višja modrost.
Uganka ki rojeva, ohranja in ukinja življenje.
Logos je prišel pozneje na svet.
Ugotovil je nedoločenost v kvantnem svetu.
Brezmejno število teoretičnih možnosti.
Posledice naključij, kaos in nujnosti.
Narava ne more vedeti natančno
kakšno kvantno vrednost
ima posamezni delec in kje se nahaja.
V matematiki gre za relacije med količinami.
Vse spreminjanje se udejanja samo po sebi.
na valovih nemirnega morja Univerzuma.
V viteški dvorani vesolja prisluhni koncertu strun!
Od tam prihajajo svetleče luči uma modrosti.

www.tatjana-malec.si