Poduhovljeno se spomnimo večnega
nenapisanega zakona, ki mu Antigona sledi.
Nobenega zunaj, nobenega znotraj ni,
le mrzla jutra na krizantemah.
Med neskončnostjo in življenjem je smrt,
ki zre v dišečo vrtnico.
Roža diši in molči.
Misel nanjo jo zdrami.
Ona pozna le zretje v žive stvari,
ki dramijo sence pokojnih duš.
Sence stoletnih dreves kinkajo
in ječijo ob njeni odsotnosti.

Čutim tiho drsenje kontiuuma.
Svetloba odteka.
Kmalu bo večer.
Noč brez konca.
Noč brez besede.
Sen ljubezni iz nič,
ki pluje v pristan dopolnitve.
In zgodi se poezija.
Prostor v katerem se srečujemo
živi in mrtvi, prostor naše biti.
Zgodi se svetost krvi.
Molčeči smo tam,
kjer bi morali govoriti.
Ali vidite zrcalo svoje duše,
svoj pietetni odnos do mrtvih,
v katerem sta dva odseva.
Ločnica med onimi tam
in nami, ki smo še tu.
Kaj smo pridobili in kaj izgubili
povesta Antigona in Kreont,
simbola človeške krivice
in bolečine, rastoče iz brezčutja.

www.tatjana-malec.si