Se ponovno vrnil je v domovino,
Odšel tja na vrh na svojo planino,
Kjer je odraščal še dete otrok,
Nikoli pozabil ne bo vseh lepot.

Iz gozda kot včasih vetrič ohlaja,
Pogled seže naokoli mu ni kraja,
Se mu reka iz doline zalesketa,
pogled je pogrešal v sebi spozna.

Zapuščene so hiše, zaraščeno vse,
A tik ob poti koliba stoji tam še,
Kjer iz mladosti spomini živijo,
Nazaj v tiste čase spet hitijo.

Kapelo na vasi posrkal je čas,
A iz daljave sliši njen glas,
Matere svoje žuljavih rok,
Bil iz družine osmih otrok.

So odrasli in se porazgubili,
Nikoli nazaj se niso vrnili,
Sta oče in mati zaman čakala,
Tam na bregu da bi pomahala.

Kjer je nekoč čebelnjak stal,
Kot deček čebele je opazoval,
Desk kup brez strehe trohni,
Nič ga vrnilo v takratne bo dni.

A ptica iz veje spet mu prepeva,
Sonce domače najlepše ogreva,
zdaj v solzah zre na domačijo,
ko misli v sedanjost hitijo.

jože.k