Dolgo je že tega, čas beži,
v mojem spominu mama Esther še živi.
Moja mama po srcu, z zasanjanimi očmi
si pripovedovala mi toliko stvari.

Mamico mlado so te odpeljali
daleč v taborišče nečloveško,
preživela si marš smrti,
nazadnje se vrnila v svoje mesto.

Hitro si odšla po sina, ki si ga uspela skriti,
še preden si morala oditi.
Skoraj tri leta že je imel,
nikoli nisi videla, kako se je učil hoditi.

Na roki si imela napisano številko,
ki bila ime je tvoje za dobri leti dve.
Tako je imel tudi tvoj mož, ki bil je tam kot ti,
le da takrat še tega vedel ni.

Po vojni ste živeli vsi spet skupaj
srečni, da je mimo, se podali v nove čase.
Spomini so ostali, zaprli ste jih vase
zaživeli svoj vsakdan tako kot drugi.

Pozabila te ne bom nikoli,
zame boš vedno mama Esther ostala,
spominjala se bom do konca svojih dni,
da si me hčerka moja imenovala.