Vsem je hudo, ne misli samo nase,
me s svojim zgledom mati je svarila,
a jaz še kar naprej poslušam vase,
če v meni se morda le oglasila

bo kdaj beseda – čisto ogledalo,
da sebe v njem bi zbrano si ogledal,
vse, kar mi gre, z vso grajo in pohvalo,
bi brezobzirno si v obraz povedal.

A vem: kar sem, bom še naprej ostal:
čeprav sam v sebi Dorianova slika,
ne bom posipal, grešnik, se s pepelom;

če bi od samih čednosti sijal,
ne bi uokvirjal se v obstret svetnika,
kleče v nebo se vzpenjal pred razpelom.

Vir: Ciril Zlobec: DVOM, UPANJE, LJUBEZEN. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. (Jubilejna zbirka).

Danijela Premzl