Dolgo nisem napisala nobene pesmi.
Zgodijo se stvari, ko ne moreš.
Pocedi se vosek na dušo,
naraste skipek in zapečati prehode.
Poznamo različne ujetosti,
a najhujša je samota.
Misliš, da si, a te ni. Nikjer.
Vse je neslišno, kar bi rad slišal.
Nevidno, kar bi rad videl.
Svet odmira pri koreninah
in se lomi v notranjosti.
Zgodi se sončni mrk.
Zvenenje tišine pri odprtih oknih,
na katerih lebdijo mrtve ptice spomina.
Raztopina podob, ki je namenjena pozabi.
Precedi se skozi propustne luči.
Praznina sobe. V njej ti.
Po dežju je vselej svetloba lepša.
Čistejša. Pridobi na moči.
Koliko karatov je močnejša ne vem.
A vem, da jo vpijam kot seme,
ki kali sredi belega dne.
Dogaja se nekaj neizrekljivega.
Koliko nerazcvetelih glacinj je v njem,
ki so združevale protislovne duše.
Jih napotile, da najdejo podkve sreče,
pot do človeka, mimo odvečnih besed.
Soba je še polna znanih glasov.
Stanje bivanja, ki prerašča v zgodbo,
ki nima začetka ne konca.
Dolgo nisem napisala nobene pesmi.
